Najina. Avgustovska. Dvoedina.

Začelo se je pred desetimi leti. Nenadejano, razburljivo, v začetku malce plašno, a kmalu povsem. Do ušes in še čez. Najina zgodba, ki se še kar plete in raste in se razvija. <3

Prekrasna … zbirka Cirila Zlobca in Metke Kraševec...

Vredno je

Uspelo je! Včeraj smo z vrta prinesli večerjo in posladek in, o moj bog, ta občutek, da si sam pridelal, da je zelenjava še pred eno uro rastla v zemlji, zdaj jo imaš pa v skledi, je zmagovalen (ok, vem, večino je opravila narava… ;)). Ja, letos sem že malo obupavala, najprej zaradi pomanjkanja časa, potem preobilja polžev, potem vremena in spet polžev, a sem pomanjkanje časa že omenjala? Ampak naposled sem - tako kot v večini situacij, ki me v zadnjem času doletavajo - globoko zavzdihnila, večkrat, izklopila panično-kontrolorski del možgan in se odločila čakati. No, odločila je pretiravanje, ker v resnici mi pač ni uspelo iti na vrt in raje nisem razmišljala o vseh črnih scenarijih. Zaupala sem, da se bo nekaj izcimilo, tako ali drugače, ali bom vrt pretvorila v gojišče polžev ali bomo pa še mi kaj imeli od zelenjave, ampak na eni točki, se mi je zdelo, da tako ali tako ne morem zmagati v tej tekmi in da je bolje, da se prepustim. Saj ni tako, da bi bila življenjsko odvisna od tiste solatke in bučk. Če bodo, bo krasno, drugače pa … več sreče drugo sezono. Skratka zen.

In delovalo je. Vrt je še vedno poln živali in plevela, a tudi posejane rastline so še tu. Malo ali veliko, pustimo to ob strani. Raste! 

Solata, rukola, redkvice, bučna semena in trdo kuhano jajce

Ena v usta, ena v kozarec, dve v usta, ena v kozarec … polna usta, poln kozarec!

Perspektiva

Upam, da tokratni nalivi ne bodo znova naredili ogromno škode in gorja. Ker imam rada dež in mi trenutno zelo paše. Ritmično pokanje po pločevini in zamolkli zvoki s strehe, bližnje ceste. Malo crescendo. Malo diminuendo. Nedepresivno. Mirno. Osredotočeno.

Poletni preblisk

Zadnjič smo se "babe" (I je bil z nami proti dežju - ne najbolj učinkovito) spravile v šoping. No, iskale smo eno bolj živahno obleko za mamo za bližajočo se bratovo poroko. In smo si malo dale duška, v smislu, da nismo pretirano na uro gledale in si pustile dovolj časa za vse. Tudi take spontane nakupe visokih pet, ki bi jih res lahko začela malo več nosit; ki bi po prvih načrtih morale biti taki sandali na trakci, pa je to očitno že passé, ker nisem našla *nobenih* takih; ki verjetno ne bodo najbolj pasale na mojo družicasto obleko (ampak mi je skoraj malo vseeno - če že imam predpisano barvo&kroj obleke, si bom vsaj s čevlji dala duška). In ja, čeprav imam že nekaj časa občutek, da mi je ta nosečnost pa res dokončno povečala stopala, so tile čeveljci recipiši št. 36, ha! ;-)

Za do-pust najprej od-pust

Ko smo že prišli z dopusta, sem med enim od hitrim brskanjem po spletu (ne, na počitnicah nimam veliko časa, ampak malo sem odvisna od internetov, priznam …) naletela na tole Alenkino razmišljanje, s katerim se več kot strinjam. Ravno o tem in tako sem razmišljala, ko smo le kakih deset dni pred odhodom končno potrdili in rezervirali prenočišče za letošnji poletni dopust. Destinacija je bila bolj oddaljena kot zadnja leta, kar s tremi otročki ni nezanemarljiv podatek. Ko se je še bolj tik pred zdajci izkazalo, da gremo sami, mi je po eni strani odleglo, po drugi vem, da je mož upal na vsaj malo potapljanja/veslanja. Ampak takoj sva se odločila, da gremo na dopust, kjer bo vse do-puščeno in vse od-puščeno, kar pride, pride, in vse bo ok. Že na poti tja/nazaj in potem na sami destinaciji. In tako je bilo. Dopust je bil v svoji "nepopolnosti" (nepričakovanosti) čisto zares popoln. Priporočam!

Nepričakovane deviacije

Ne vem, kdaj sem postala tak sucker za rožice …

No, te mini izdaje prihajajo ob vsaki priložnosti, kako jih ne bi bila mami vesela! ;)

Ena čudovita doma vzgojena dama

Yes, I have a very thoughtful hubby, too *

Rože rožice

Medtem ko se bolj intenzivno ukvarjam z zelenjadnicami, sejem, presajam in delam načrt za še en vrt (yes, crazy, more on that later...), so se domače rožice odločile, da mi pripravijo pravo zabavo presenečenja. Celo orhideje, vse tiste podarjene, ki jih le zlagam na polico in upam, da bodo preživele ob moji neresni oskrbi. Celo hibiskus, ki sem ga lani s presajanjem skoraj ubila, letos pa z eno nerodnostjo še polomila, je (ob opori) lepo ozelenel. V glavnem pomlad na polno, ne samo na vrtu ... :-)

 

Zelena kuharija

Po mojem čisto vsako pomlad vzdihujem, kako prekrasna je ta sveža zelena barva že konkretno budne narave. Ne morem pomagati, če je pa res! In skoraj gotovo vsako leto v tem času navdušeno razlagam, kako fini so zeleni krožniki in da ga ni čez lastnoročno nabrano hrano. Mora biti nekaj v nabirateljskih genih ali kaj, ampak dejansko je ta prva sveža in zelena hrana tako polna okusa in energije, da se ji človek težko upre. Prav nič ne moti, če je na krožniku prav vsak dan v tednu! :)

Ena rahlo tekoča, a odlična rižotka z blitvo in parmezanom

Zjutraj še v zemlji, popoldne v skledi!

Špinača s skuto z bulgurjem in semeni

Par svežih špargljev od sosedov in ena mocarela, ki je bila za porabit …mmm

Najljubše jesensko opravilo

Čisto zares, tele oljke so mi zlezle pod kožo. Morda je kriva idealna lokacija, morda fascinacija nad temi vzdržljivimi drevesi, ki se že v par mesecih obrasejo, morda navdušenje nad oljčnim oljem, morda pa sem res bolj poljedelka, kot sem si kdaj upala priznati. Ker med obiranjem (tudi rezanjem) oljk neznansko uživam. Tudi če je bolj mrzlo in vetrovno, kot je bilo tokrat - ko smo se slačili do kratkih rokavov. No, eni so pridno spali. Idila, saj pravim! :)

Izplen našega dela poti v mlin

Autumn love

Šele zadnja leta (6, če sem natančna! <3) se navdušujem nad jesenjo, prej sta pomlad in poletje imela absolutni primat. Zdaj pa se mi zdi krivično, da bi tako pisan in živahen letni čas ostajal zapostavljen. Res je, zaključuje se obdobje rasti, zorenja in buhtenja, ampak vsak konec je tudi začetek, ne? 

Moja letošnja jesen je, se mi zdi, prelomna. V glavi. Veliko dogaja. Or it just might be the hormones ...

United Colors of Autumn

 

Globine, ki so nas rodile

Mogoče ta čas napetega pričakovanja in preštevanja (pripravljalnih, da ne rečem lažnih) popadkov ni bil najprimernejši, ampak šele zdaj mi je v roke prišla ta knjiga Alenke Rebula in šele zdaj sem imela dovolj časa in miru, da sem o prebranem tudi pozneje premišljevala, res vsrkala sporočilo in globino te knjige. Res je primerna za vse, starše in ne-starše, vabi k premišljevanju o otroštvu, o odnosih, o ljubezni. O tem, kdo smo in od kod prihajamo taki, kot smo. Bogato pisanje, strokovno, ampak ne odtujeno, temveč pristno in prvinsko, zapisano z veliko ljubezni in skrbnosti. Priporočam.


"Vsakokrat, ko se občutljiv odrasel človek zazre v oči majhnega otroka, začuti, da se tiho premaknejo globine, v katerih spi spomin. Vzvalovimo kakor gladina, ki zatrepeče, ker se je daleč na dnu premaknilo že zdavnaj potopljeno občutje.

Majhen otrok ima skrivnostno moč, da v odraslih prebuja preteklost. Ko otroka vzamemo v naročje, se v nas predramijo dobre in zlovešče prikazni iz našega otroštva. Vse kar smo bili, kar smo hrepeneli, uživali ali trpeli, je spet živo.

Otrok ima tudi moč, da razkriva naše občutje prihodnosti, torej vse, v kar najbolj živo upamo ali ne upamo več. Neuslišana hrepenenja postanejo ob dojenčku še bolj boleča, sreča pa še bolj pretresljiva. Otrok lačno in slastno sega po življenju in nas vznemirja. Pogosto preslišimo njegov klic po sreči, ker nam je preglasen ali premoteč.

Vsak novorojen otrok je tudi že sam po sebi vprašanje o smislu življenja. Čemu naj zaživi, čemu naj odraste? Če se počutimo nesmiselne, ob otroku še bolj izstopa dejstvo, da živimo brez smeri. In če nam je vsakdanjost pretežka, otrok v nas vzbuja željo, da bi zbežali od njega.

Otrok ima torej kljub svoji nebogljenosti veliko moč, ko vstopa v naš svet - odrasli prepogosto nismo kos vsemu, kar njegov prihod prinaša s seboj. Ne zmoremo prenove, ki bi omogočala stik z njegovo življenjsko silo. Otroka običajno vpletamo v svoje življenske vozle, ne da bi ga dojeli v vsem, kar nam lahko razodene in da.

Še vedno smo družba, v kateri se odrasli sprašujejo predvsem, kako naj vplivajo na otroka, da bodo dosegli svoje. Namesto tega bi se lahko vprašali, kako naj vplivajo nase, da bi postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku in njih samih - in katera pot lahko vodi do srečanja.

Otroka ni lahko vzgajati, ker ga je potrebno najprej sploh videti. Najprej si je potrebno umiti oči. Otroka namreč vidimo skozi vse, kar vemo o življenju iz svojih izkušenj, zato bi lahko rekli, da otrok živi predvsem v senci naših spominov ali načrtov. Zazrti smo nazaj in naprej. Redko premišljujemo o tem, kako doživlja otrok vse, kar počnemo z njim tu in zdaj. Za mnoge starše in vzgojitelje nikoli ne napoči trenutek, ko bi se lahko neobremenjeno zazrli v otroka ter ga doživljali s čistimi očmi in v popolnosti trenutka."

Odlomek iz uvodne besede Alenke Rebula, iz knjige Globine, ki so nas rodile

Širimo obzorja

Ste vedeli, da se znakovni jeziki razlikujejo glede na državo, iz katere prihaja uporabnik? Sama do letos nisem vedela, da imamo Slovenci svoj, drugačen znakovni jezik. Da je to v resnici samosvoj jezik, ki sledi svoji slovnici in pravilom, da ne gre samo za gestikuliranje posameznih besed, nanizanih v stavkih ... Uau

In ko mi kdo omeni znakovni jezik, se vedno spomnim te fine gospe, ki me je vedno navduševala, tukaj pa sem našla še pravljico v znakovnem jeziku.

Sonce, burja in oljke

Res nisem v najboljši formi. Od enega slabega delovnega dne v oljčniku imam prav muskl fibr, in to prav na takih čudnih mestih, desna podlaket (obrezovanje) in zadnja stran stegen (pobiranje porezanih vej in vejic, itak) ... Ampak bilo je krasno, sončno, čisto jasno in zelo burjasto! Ravno to imam najbolj rada. In nekaj posebnega je v oljkah ...

Že ob prihodu na posest krasni razgledi, v ozadju bele gore

Ena zaraščena

Ena oskubljena

Malica

Nismo bili najhitrejši obrezovalci, ampak vseeno kar pridni ...

O sole mio

Ni bil ravno tisti pravi jug, ampak že to, da sem po reci piši več kot 10 letih spet obiskala italijansko prestolnico, ki je bila ravno v času mojega obiska ozaljšana z izjemnim sončnim vremenom, je razlog za veliko zadovoljstvo. Drugi je ta, da sem se srečala s kolegi, ki imajo podobne težave in izzive, a večinoma veliko več izkušenj, torej še ena pozitivna zame, ki se moram res še tooooliko naučiti (in pridružiti kakšnemu poklicnemu/strokovnemu združenju, ASAP). In seveda moja draga italijanščina, mi sei mancata molto! Šele tam, nekega večera, ko nisem imela več posebne volje za izgubljanje po uličicah, ker sem se malo čudno počutila, čeprav so na vsakem vogalu stali kakšni stajliš policjoti (ali prav zato), me je ob ogledu čisto banalnega filma spreletelo, da je bila prav italijanščina moj prvi tuj jezik in prav izkušnja z mojimi italijanskimi sorodniki tisti povod, razlog, motiv, da sem se navdušila nad jeziki, prevajanjem in celo tolmačenjem ... Res imam srečo, da so se mi stvari tako hitro in jasno razkrile. In skrajni čas je že, da svoje znanje italijanščine spravim na raven delovnega jezika! Samo še ugotovim, kako ... (in kdaj?!)

Mimogrede, Rim je še vedno lep, zelo lep.

Samo en vogal od mojega penziona ...  

Ravno, ko sem slikala, so ugasnili luč in začeli pozivati k izhodu ... 

Samo ena od številnih starinskih prodajaln s papirjem, pisalnimi pripomočki

Piazza Navona by night

Zaradi gužve in hord turistov, sem najraje zrla navzgor ...

Piazza Navona by day

Uau, Fontana di Trevi, vedno sem želel jest sendvič ob takem monumentu 

Ko bom velika, bom imela taka vrata ...

Še Panteon by day 

In moj sanjski kvart, že pri 18. in še zdaj