Sezonsko hranjenje

O zaključku vrtne sezone nisem kaj veliko pisala, ker sem vrt že z izkopom plesnivih paradižnikov nekje v začetku avgusta, ko bi ravno morali najbolj razveseljevati, bolj ali manj potlačila v podzavest. Potem je zrastlo še kar nekaj zelja, bučk, paprik, blitve in listnatega ohrovta, kar je malo popravilo vtis in mi dalo volje, da pospravim ostanke in pripravim zemljo na malo počitka. No, radič, ohrovt, špinača in rukola še vztrajajo, jih ne mislim motiti. Bien au contraire!

Sem pa v precej topli jeseni ugotovila, da je imeti vrt zahtevna reč ne le zato, ker se moraš potruditi, da zelenjavo vzgojiš, pridelaš, jo potem pravočasno pobiraš in čistiš, ampak tudi zato, ker moraš potem pobrane pridelke nekje shranjevati. Zamrzovalne kapacitete običajnega hladilnika so super za nekaj paketkov tega in onega, ampak ko pridejo zelnate glave, je treba imeti na voljo kako fino mrzlo, ok, vsaj hladno klet. In žal je naš stanovanjski blok ne premore, dokler se tudi zunaj ne shladi. Tako da so vsi moji načrti o samopreskrbi (as if) in skladiščenju splavali … no, splesneli.

Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki imajo več znanja o vsem skupaj in boljše kapacitete in prav vesela sem bila, da sem lahko za ne preveč oderuške denarce dobila svežo lokalno hrano, tudi ko je naša pošla. Tako sem odkrila ljubezen do pastinaka, hudirja, še fižol sem z veseljem kuhala in vsaj enkrat tedensko imamo zdaj na sporedu enoločnice s stročnicami.

Prav presenetljivo veliko veselja pa so mi prinesle male skodrane glave ohrovta, sveže in hrustljave, da sem jih že surove skoraj potamanila. Ampak ne, moj masterplan je bil, da najdem kak fin recept, da jih pripravim za vso družino. Da bi naredila dobre spomine na to jesensko/zimsko hrano in se čim prej otresla lastnih spominov iz otroških dni, ko sem ohrovt jedla samo v kakšni brezoblični in brezokusni vrzuoti. Huh, še ime samo se mi je v spomin vtisnilo bolj kot ena kletvica, kot pa kar koli užitnega. In glede na prekrasen izgled te zelenjave, sem bila prepričana, da mora obstajati način, kako to prekrasno umestiti na jedilnik. Nisem se motila.

Pire z orhovtom in krompirjem naju je z I čisto navdušil, da sva vsak zmazala po dva krožnika. Tenstan ohrovt z ogromno začimbami (čebula, česen, sol, poper, muškatni orešček, kumina, klinčki, kurkuma), malo vinčka (I love cooking with wine, sometimes I even put some in the dish!) in pikico smetane - je spreobrnil še tamalidve, ki sta se pričakovano najprej zmrdovali in vpili, da tega pa že ne bosta jedli, a ko sem ju prepričana, da je drugače kot v šoli/vrtcu, sta za piko le poskusili in s širokim nasmehom naložili še eno, tokrat pravo žlico. Ampak najbolj so me pa impresionirali ohrovtovi polpetki z ovsenimi kosmiči in sirom, narejeni v pečici. Toliko zaenkrat, z izplenom sem več kot zadovoljna. Ampak sem prepričana, da obstaja še kakšen fin recept za ohrovt. Veš zanj?

Pišem pišeš piše

Spet pišem. V zvezek, s kemičnim svinčnikom. Sem iskala en tak lep zvezek, pa sem potem kupila prvega, ki sem ga videla. Za ideje, izpeljave, načrte, poblike, zapiske iz literature, dvome in želje. Za mojo Nalogo. (Zdaj ko sem ugotovila, da še znam/zmorem dolgo sedeti, bom lahko začela ZARES pisati.)

Pisanje po nareku, prvi poskus

Piše tudi naša prvošolka. Bolje rečeno, prepisuje. Kar je menda ok, razvija ustrezno pisalno motoriko, s črkami bodo začeli šele zdaj, pravi učiteljica, pri kateri sem bila danes na prvih govorilnih urah. Čeprav mi je že nekajkrat zatrdila, da samo ona še ne zna pisati, jih menda še krepka večina ne zna, tako da sem malo manj zaskrbljena in sem se skoraj otresla občutka, da premalo treniram otrokove pisalne sposobnosti. Priznam, sem obupala, potem ko smo sicer že zelo zgodaj začeli, ker je kazala zanimanje, pa smo potem mislili, da bo šlo, pa je samo izgubljala živce takoj, ko smo ji začeli razlagati, da morajo biti črke takšne in točno takšne, da kaj pomenijo, da morajo biti nametane skupaj v točno takšnem zaporedju, da jih lahko kdo razume, da je treba veliko ponavljati in vaditi, preden zares znaš (kar je problematično še zdaj pri violini).

Pisanje po nareku, 2. poskus

Je pa zanimiva, naša tavečja. Ker je zelo zagreta in zagrizena za stvari, ki se njej zdijo fine. Violino pretežni del časa vadi tako, da igra kar tako malo počez. Ker pač hoče igrat violino, tako zares. In tudi pisati hoče očitno tako, zares. Zato je, ne vem odkod, začela prepisovati pisane črke. Zaman razlagam, da se je treba stvari lotevati po vrsti ...

Spomini

Predzgodba: danes zjutrajsredi noči, ko se je moj dragi v jetijevski opravi odpravljal s kolesom v službo, sem ga na pol v spanju prosila, če lahko prestavi brisače iz pralnega v sušilni stroj (vem, moramo spremenit obračunavanje elektrike v enotno tarifo). Potem sem se obrnila in spala naprej. Spanje pravične. Utrujene. Izmozgane po večdnevnem in tudi nočnem prevajanju ene zaguljene reči. 

Dokler me ni zbudila ta srednja: "Mami, a je že dan?" (See the difference? They do grow! They do sleep more over time!") Šit, zaspala sem, preslišala budilko, ki z vsemi možnimi opozorili, predalarmi in alarmi budi okrog 40 minut ... Samo 15 min nam je ostalo, da se oblečemo, pojemo, počešemo, poiščemo vse nujne igrače za vrtec, prvošolsko rutko in levi čevelj od tamalega (ki btw končno začenja delati prve korake in zdaj res rabi čevlje!).

Ko sem z vrha sušilca pograbila svoj kup obleke, nisem niti opazila, ko pa sem se začela oblačiti v tople hlače in majico, sem bila v trenutku stara 4 (5?, 6?), ko so nama z bratom starši včasih, ko je bilo res mrzlo (ali ko smo šli na polnočnico), polagali nogavice, obleko, včasih pižamo v bližino peči na drva, na ene rešetke nad pečjo ali vrvico, ki smo jo imeli napeljano nad pečjo za sušenje perila, da so se malo ogrele ... Mmmm. In mi je bilo toplo pri srcu. Vse je bilo ok. Bolj ali manj v miru se nam je uspelo spraviti iz bloka in pravočasno v šolo in vrtec.

In prav mogoče bomo še naprej uporabljali sušilec v zgodnjem jutru.