Jajca od torte, praznovanj & co

Ja, glede na to, da se že od novega leta (ne) ukvarjamo z načrtovanjem rojstnodnevne zabave, je seveda ob dnevu D, ki je tudi tokrat (spet) slučajno sovpadal z jajčnimi prazniki, vse izbruhnilo na plano.

Če boste kdaj imeli kakšnega 7-letnika, ga nikarte na sprašujte, kaj želi imeti na torti, ker je to zanj prehudo vprašanje. No, vsaj naša se je s tem čisto preveč trudila. Celo tako, da je vsak dan našla nov motiv. Je pa vsaj okus ostal konsistenten - to, kar ima rada že od vekomaj - vanilija.

V resnici niti ne vem, zakaj sem jo vprašala, kaj si želi. Ne gre za neko demokratizacijo vzgoje ali pretirano ugajanje, ampak samo za misel, da je pač že tako velika, da morda lahko sama pove, kaj si želi. Velika napaka. Velika punca že že, ampak glede na to, da je okrog tega praznovanja zganjala tak pomp (in že tako dolgo!), je očitno bil to pretrd oreh za njeno zdaj itak že tako ali tako brbotajočo glavičico. Tako je bila na sam dan d izjemno razočarana, če se milo izrazim, nad čisto spodobno okrašeno vanilijevo torto s čokoladnim napisom in okraski, čeprav smo ji prej večkrat povedali, da je ta torta samo za družinsko praznovanje, da bo šele za praznovanje s prijatelji (ki smo jih uspeli omejiti na 6 - celo brez pretiranega trmarjenja) dobila tisto res "pravo" torto (s tigrom, ne, konjem, ne mačko, ne zmajem, ne, dinozavrom, ne, veterinarjem (?!), ne, tigrom, takim z ostrimi zobi …).

V glavnem, čez slab teden ponovimo vajo, poskušamo ne zmrzniti pred opevanim fondantom in celo v pičle dve uri se je rodil tiger. Tak mali tigerček, ampak z dvema ostrima zobkoma, da ne bi bil preveč otročji (ker pri sedmih si že na pol odrasel, a ne). V glavnem, izšlo se je, njen komentar je bil širok nasmeh in pripomba "Sam je smešen, veš?" Tudi zabava se je v krogu devetih prav neverjetno lepo izšla, z malo vreščanja, veliko hihitanja, lovljenja (mdr. tudi zaklada in žoge), in tri urice so nam minile kot bi mignil. Čisto zares. Ampak res pa je tudi, da bi verjetno v 3h24min že prišlo do kakšnih izpadov, prerekanja in cepetanja (iskreno, smo bili vmes tudi že parkrat blizu, ampak to pripisujem izključno dekliški družbi).

V glavnem, lepo smo praznovali. Naša velika mala je dobila novo kolo, tako na predstave, ki si ga je že zelo želela, in zdaj je še hitrejša in že z atijem vozi v hrib (dokler se ne ustavi in gre raje peš). V zadnjih treh mesecih se je naučila vseh črk, piše, zdaj že stavke, in bere. Cele stavke. Knjige. Računa do 20. Na plus in na minus (čeprav me je sveto prepričevala, da lahko pozabil na seštevanje, ko so se lotili odštevanja). Jutri končajo s plavalnim tečajem, ki se ga je malo bala, češ da je pozabila plavati, pa seveda ni. Menda zdaj že suvereno mrtvaka in celo kravla. Ha! In violino igra že na vse prste in se ji to silno fino zdi (celo lestvice!). Če se zbere, jo je prav lepo poslušati. Sicer pa rada zbira zvezdice in podpise na raznih seznamih (branje, pisanje, zdrave navade), tako da je začela celo pometati, pospravljati in zlagati nogavice. Prostovoljno! ;)

Ja, raste, tale naša mala renčeča tigrica! :)

Prvi

Prvi muštaci (da, pametni lonček je romal v smeti, pogrižen do puščanja).

Prva buška (taka zaresna, navpičen prekuc čez rob kavča direkt na lego letalo... auč).

In prvi pravi koraki (z veliko vpitja, ker smo ga ob vsakem poskusu tako bučno nagrajevali, si zdaj še sam takole korajžo daje).

15 mesecev veselja.

Pišem pišeš piše

Spet pišem. V zvezek, s kemičnim svinčnikom. Sem iskala en tak lep zvezek, pa sem potem kupila prvega, ki sem ga videla. Za ideje, izpeljave, načrte, poblike, zapiske iz literature, dvome in želje. Za mojo Nalogo. (Zdaj ko sem ugotovila, da še znam/zmorem dolgo sedeti, bom lahko začela ZARES pisati.)

Pisanje po nareku, prvi poskus

Piše tudi naša prvošolka. Bolje rečeno, prepisuje. Kar je menda ok, razvija ustrezno pisalno motoriko, s črkami bodo začeli šele zdaj, pravi učiteljica, pri kateri sem bila danes na prvih govorilnih urah. Čeprav mi je že nekajkrat zatrdila, da samo ona še ne zna pisati, jih menda še krepka večina ne zna, tako da sem malo manj zaskrbljena in sem se skoraj otresla občutka, da premalo treniram otrokove pisalne sposobnosti. Priznam, sem obupala, potem ko smo sicer že zelo zgodaj začeli, ker je kazala zanimanje, pa smo potem mislili, da bo šlo, pa je samo izgubljala živce takoj, ko smo ji začeli razlagati, da morajo biti črke takšne in točno takšne, da kaj pomenijo, da morajo biti nametane skupaj v točno takšnem zaporedju, da jih lahko kdo razume, da je treba veliko ponavljati in vaditi, preden zares znaš (kar je problematično še zdaj pri violini).

Pisanje po nareku, 2. poskus

Je pa zanimiva, naša tavečja. Ker je zelo zagreta in zagrizena za stvari, ki se njej zdijo fine. Violino pretežni del časa vadi tako, da igra kar tako malo počez. Ker pač hoče igrat violino, tako zares. In tudi pisati hoče očitno tako, zares. Zato je, ne vem odkod, začela prepisovati pisane črke. Zaman razlagam, da se je treba stvari lotevati po vrsti ...

Septembrski začetki III

Tako je, ni še konec. Po novem imamo še enega vrtčana, ki je v teh dneh tudi dopolnil prvo leto in v nedeljo v družinskem krogu pihal prvo svečko (koga slepim, polizal je kremo in gledal plamenček, okrog katerega sta se bolj trudili starejši sestrici, in strašno fino se mu je zdelo, ko smo začeli peti, še bolj pa, ko sta ga sestrici futrali - mhm, rad je, šunkica mala ;)). V vrtcu je pogumen in se menda hitro zamoti tudi, ko ugotovi, da me ni (več) zraven. Čeprav še ne hodi, razen ob opori, je hiter in spreten po vseh štirih oziroma kakor pride, zelo rad tudi stoji in se spusti, najraje pa ima lovljenje, še posebej pod mizo/stoli in če ga presenetiš za kakšnim vogalom. In žgečkljiv je zelo, se na široko nasmehne in pokaže tistih svojih par velikih zobov, da je še bolj smeško. Smeha in razgrajanja polna hiša! :) Vse najboljše, pikec!

Pitanje z leve

Pitanje z desne

Septembrski začetki II

Preden bo oktober, moram nadaljevati, kar sem zastavila (ker ja, objavljanje na blogu je/mora biti ful premišljeno ravnanje, mhm). Danes se začenja že tretji septembrski teden in za našo malo V drugi plesni teden - kot starš bi si težko želel boljšo motivacijo (v nedeljo zvečer/ponedeljek zjutraj), kot je to, da so popoldne plesne vaje! Letos smo jo vpisali v malo bolj resen klub in zaenkrat je zelo navdušena, da ima tudi ona nekaj samo zase. In presrečna je, da je spet v vrtcu (ker me je že julija spraševala, kdaj jo peljem v vrtec, ker pogreša svoje prijatelje). Med poletjem se je še malo pretegnila in je postala prava glistica. Še vedno si noče ostriči las. Pogosto je taglavna, ko gre za lumparije, še posebej če so vpletene škarje ...

Čeprav je že spomladi speljala, je šele zdaj začela res z užitkom voziti

Septembrski začetki I

Mhm, zelo smo se veselili septembra. Saj smo se imeli poleti lepo, sonce/toplota gor ali dol, ampak se mi dozdeva, da smo v naši družini narejeni od urnikov in reda, drugače smo malo izgubljeni. Saj paše malo spontanosti in sledenja trenutku namesto uri, ampak dva meseca je veliko, ni? 

Skratka, dočakali smo ga. Prvi šolski dan. In to v čisto čisto novo šolo. In čisto čisto novo glasbeno šolo. In malečka je že prvi dan dobila (na izposojo, seveda) violino, ki bi jo non-stop imela po rokah, čeprav je še niti ne zna zares pravilno držati, ampak ko jo prime, je tako prepričljiva in to naredi s takim zanosom, ko da je že prva violina če ne v berlinskih pa vsaj ljubljanskih filharmonikih. Khm. Je pa malo slabe volje, občasno, ko jo vprašam, kako je v šoli, saj še "nič ne delajo, nič tistega, kar bi morali delati v šoli". Pa že zdaj govori o petem, devetem in dvanajstem razredu in kako bi rada hitro odrasla. Ne vem, kam se ji tako mudi ...

Velika je že, ta moja punca. Upam, da jo bo ta želja po znanju dolgo držala. 

Ko je prvi šol. dan popoldne, lahko dopoldne še ogromno postoriš

Happy face

Šestka

Že pol svečke

Ja, že! Ne vem, kako je mogoče, da čas tako hitro teče, ko pomislim, da je žganc že pol leta z nami, mi res ni nič jasno. Po drugi strani pa imam včasih občutek, da ga imamo že od vedno, tako dobro paše k nam! :) 

Sicer tega pol leta žal sovpada z veliko in dolgotrajnimi boleznimi, kar mi ni in ne more biti všeč, sem se pa s tem zdaj že sprijaznila. Ne zmorem se več upirati, nenehen strah pred boleznimi in panika, sta prav kontraproduktivna in morda celo zajinxata vse skupaj, zato sem zdaj enostavno srečna (mi hodi bolj po glavi at peace, pa je moj prevajalski možgan zgleda zakrknil), čeprav pogosto utrujena in zmozgana in bi si kdaj želela malo več miru in časa samo za mojega malega princa (jaaa, priznam, tako je to). 

Ampak njemu je super, da ima starejši sestrici blizu, tako rad ju opazuje, se z njima pogovarja, se jima na polno reži in ju spoznava, najraje čisto od blizu. Seveda posledično ne gre brez cukanja, ščipanja in praskanja, žal pogosto v obe smeri, jima vedno znova dopovedujem, da je premajhen in da nima občutka, da ju noče nalašč cukati/praskati/stisniti. Počasi bosta že razumeli, on pa tudi.

Trenutno je največji hit glasno vriskanje, ki sicer para ušesa, je pa menda izraz navdušenja in veselja, dokler ni že prehudo in se sprevrže v jok. Tega pa ni veliko, naš princ je res pravi dobrovoljček in se veliko smeji. Seveda, ko ne spi ali se doji ;)