Dan zmage

Že lani po dm-ovem teku smo malo za šalo malo zares rekle, da gremo pa letos zihr lahko brez težav tudi na tek trojk, ker smo res taka super trojka. Letos se je izkazalo, da smo res!

Trasa "takratkih" trojk (12,5 km) je luštno speljana, po 4 km se začne vzpon na Golovec in ko si na vrhu, si že skoraj na pol poti in gre samo še navzdol, kar pomeni, da si že zmagal. No, tako nekako smo si me vse skupaj razlagale, nikakor pa nismo želele podcenjevati proge in drugih tekačev, kar se je izkazalo za dobro. Štartale smo v zadnji coni in lepo "počasi" (precej počasneje od večine) začele, v klanec pa vztrajno in še bolj počasi grizle in prehitevale (!). Tik pod vrhom smo tudi me malo hodile, da smo prišle do sape, potem pa spet z zagonom naprej. Vso pot smo se spodbujale in poskušale zbijati šale, prišle do kupa domislic za naslednje leto (ker če imaš tutu, kar leti!), se navduševale nad glasnimi navijači (upokojenke na Golovcu zmagajo!), se bodrile, ko nam je šlo za nohte, za piko na i pa sta nas že po 10+ km na enem ovinku pričakala M in E, raglasto glasna in čisto navijaško razpoložena. Ko sem ju že od daleč zagledala, so mi noge kar same stekle, čeprav sem se ravno takrat soočala z eno krizo (ker sem po klancu navzdol očitno preplitko dihala, me je začelo potem po ravnem stiskati v vranici? jetrih?), ampak očitno sem prav to potrebovala, spremembo ritma, dihanja, misli. Vesela kot radio sem imela potem čisto dovolj energije za zaključek, pridružila se nam je še mala, ki kar ni in ni nehala teči z nami. Neverjetna je! V cilj smo pritekle navdušene, niti ne tako zelo utrujene, kar pomeni, da je za naslednje leto še kaj rezerve ;)

Je pa čar trojke res ta skupinski duh ekipe, ki gre nam že od lani dobro od nog in glave. Saj ima vsaka svojo zgodbo, posebnosti in težave, moči in šibkosti, in vsak skupni tek je malo drugačen, a super prav zato, ker je skupni. Kar je tudi bistvo te spominske prireditve: da s skupnimi močmi premagaš napor, premagaš svoje šibkosti, pomagaš sotekaču in zmagaš. Me smo definitivno zmagale!

Spot the blogger ;) Vir: www.siol.net

Ko sem navdušeno prisopihala po svojga lupčka!

Sezonskolokalnauživancija

Še o jajcih

Očitno je aprilu namenjeno, da je za nas mesec jajc, tako in drugače … Končalo se je s pregledom pri alergologu, ki je pri najmlajšem potrdil alergijo tako na beljak kot na rumenjak. Pa so šla idilična sobotna zajtrkovanja z mehko kuhanim jajcem! :-(

No, verjetno se tej naši tradiciji ne bomo čisto odpovedali, bomo pa morali najti en ustrezno zanimiv in okusen nadomestek za malega požeruhca, ki je sicer nadvze užival pri jajčkih, tako da naloga res ne bo lahka. A kar je treba, je pač treba. Naredim to in še kaj, le da bo ostal bolj zdrav in da bo manj teh dihalnih težav, s katerimi imamo v zadnjih dveh letih čisto preveč opravka.

Če sem že prej natančno brala deklaracije in gledala predvsem vsebnost sladkorja v živilih, bom zdaj še bolj pozorno brala tudi sestavine in morda znova začela več peči doma (ker iskreno povedano, zadnje mesece nimam pravega navdiha, razen pri kruhu). In čeprav sem vedno malo zavijala z očmi ob takšnih prizorih, bom zdaj tudi sama postala tista tečna mama, ki otroku ne dovoli jesti vseh tistih dobrot, ki si jih podajajo zunaj na igriščih in pakririščih, pa na druženjih in praznovanjih. Ker je še tako majhen, da pač ne razume, da nečesa ne sme oz. ni dobro zanj, ga bo ob takšnih trenutkih najbolje kar odstraniti oz. nas kolektivno odstraniti, da bo lažje ali kaj. 

Kakor koli, ko smo odhajali iz ambulante in sem prebirala navodila, sem pomislila, kakšno srečo imamo, da živimo v EU, kjer imamo vse tako super označeno in se bomo lahko res izognili kritičnim izdelkom. Zdaj to še bolj cenim, tako da očitno res ne razumeš in ceniš vrednosti nečesa, dokler se te osebno ne dotakne/prizadene... Počasi se bomo navadili in sčasoma upam, da se tudi njegov organizem znormalizira (zraste!) in da vse skupaj izzveni. Nas pa tako ali tako čaka še en pregled z obema najmlajšima in čisto možno je, da se bo pokazalo še kaj. No, zaenkrat si Pablo lahko še oddahne.