Percepcija

Ja, to bo še ena objava o času. Ne o tem, kako ga ni ali ga je premalo, ampak o tem, kako hitro se ta percepcija časa (volje, energije, denarja) lahko hitro spremeni.
Če prav pomislim, se z majem ni spremenilo prav nič. Še vedno imam dve navihanki, ki kar kipita od energije in vsak dan vztrajno zahtevata (ena bolj, druga manj eksplicitno), da popoldneve preživljamo zunaj, seveda, na soncu, na kolesu, z žogo na sosednjem na pol praznem in za običajno trgovino čisto prevelikem parkirišču, z lopatkami v peskovniku na najbolj obleganem igrišču med bloki, skratka v akciji. Ampak tako je že, odkar smo se poslovili od zime in lahko več kot pol ure preživimo zunaj, ne da bi nam zmrznili prsti, nos ali ušesa.
Še vedno nimam pravice do jutranjega poležavanja in mi tempo prebujanja in vstajanja diktirajo zunanji dejavniki, največkrat se vse skupaj začne s sestradanim mačkom, ki ob 4.30 pač ne more več samo spati, ampak se mora najprej dobro podkrepiti.
Dopoldneva sicer ne preživim ob menjavanju plenic in hranjenju in vozičkanju tamlajše, ker za to skrbi ena druga gospa, da lahko jaz medtem ujamem želeni vlak in pridem pravočasno na svoje delovno mesto in tam ... klikam po računalniku, brskam za koristnimi informacijami, zlagam ideje in misli v predloge za čim bolj učinkovito delo in raziskovanje v naslednjih treh letih in pol. Čim več čim prej, preden me doletijo še druge obveznosti.
Skratka še vedno sem ves čas z nečim preokupirana. Ampak - in to je tak velik AMPAK - takšne preokupacije veliko lažje prenašam kot tiste, povezane z eksistenco in plačevanjem položnic in strahom v trgovini, ko ne vem, ali bom še lahko opravila transakcijo, ali bo kartica od vseh dolgov že zablokirana ... In veliko breme se mi je zvalilo s pleč, ko mi ni več treba tako hektično seštevati preteklega dela, ur, besed in strani in hitet preračunavat v evre in nato preštevat dneve do dejanskega roka plačila ...
Svet se mi naenkrat zdi veliko lepši in lahkotnejšega koraka stopam po njem in mojo pozornost na vsakem koraku ujame toliko malenkosti, da se mi zdi, kot da sem znova oživela. In če proste trenutke izkoriščam za "bedarije", nimam več (tako zelo velike) slabe vesti, ker ne počnem česa bolj pametnega in lukrativnega...
na kratko, lepo je imet službo.