Družina

Seveda sem spet post festum ugotovila, da smo v nedeljo praznovali mednarodni dan družin, ki je bil tokrat posvečen revščini. Veliko pompa spet okrog novega zakonika. Ne razumem in verjetno nikoli ne bom razumela zakaj tako zadrto nasprotovanje. Jaz sem za vse družine.

Sicer pa sem sama prav ta vikend spet na veliko razmišljala (blodila), verjetno v korelaciji s časom, prebitim v avtomobilu, ko sva se sicer z M veliko pogovarjala, ampak vmes je vedno tudi čas za kakšne miselne ekskurzije (tripasovne možganske avtoceste, in to). Sploh zdaj, ko je E v takem čudnem obdobju kljubovanja in glasnega izražanja svoje volje, se velikokrat počutim nemočno in pritisnjeno ob zid in res veliko razmišljam, kako se s tem spoprijeti.

Skratka, družine. Mislim, da si starši (mama, oče in katera koli kombinacija obeh) zaslužijo čestitke. Za pogum. In vztrajnost. Ko sem bila otrok, se mi je družina zdela samoumevna. In seveda sem v tistih upornih letih vedno znala najti nekaj, kar v moji družini ni štimalo, in je bila zato najbolj grozna družina na svetu. Z leti in izkušnjami se je ta občutek postopoma prelevil v svoj antipod. Hvaležna sem, da sem lahko rastla v točno tej družini, ne bi je zamenjala za nič na svetu.

Odkar sem tudi sama mama, cenim odločitev za starševstvo. Saj je to res nekaj naravnega in nagonskega, ampak ni pa samoumevno. Moj starševski staž ni več tako kratek, a hkrati se mi zdi, da sem šele na začetku. Pogosto še vedno ne vem, kaj točno se od mene pričakuje, kako naj se lotim te "naloge", ali sploh kaj delam prav ipd. Ampak potem se (če imam srečo) spomnim, da je vse okej. Da moram biti samo to, kar sem, in s tem pospremiti svoji dve potomki v svet in življenje, jima nuditi oporo, ko jo potrebujeta, jima pustiti svobodo, ko sta nanjo pripravljeni. Nočem igrati neke vloge mame, ki je taka in taka, ampak hočem biti samo to, kar sem. Trenutno sem sicer spet v eni taki fazi iskanja in ugotavljanja (a se to sploh kdaj neha?), ampak ja, še vedno sem to jaz.

Odkar "imamo težave" z nono, pogosto premišljujem tudi o širši družini, o odnosih med nami, njimi. Pravijo, da ima vsaka družina svoj križ. Prav gotovo. A vseeno upam in želim, da bi moji potomki rastli v normalni družini, tudi širši, z normalnimi odnosi, v kateri bi se počutili ljubljeni in sprejeti, kjer ne bi pogrevali starih zamer in iskali ene in edine zveličavne resnice in pravice, samo zato, da bi ujčkali svoje (ranjene) egote. Družina bi vendarle morala držati skupaj, ne? Če pomislim na prihodnost, je to v bistvu edina in najpomembnejša stvar, ki bi jo rada za svojo družino. Da kljub razlikam in razhajanjem, ki seveda bodo vzniknili, ohranimo vezi in pristno povezanost, da družina res ostane varen pristan, kjer se ne glede na vse od zunaj cenimo, spoštujemo in imamo radi.

Da ne bom samo filozofirala, pa še trailer filma na to temo, ki sem si ga nedavno ogledala. Navdušena sem nad prizoriščem, krajem snemanja in odnosi, ki jih po mojem krasno prikaže ...