Črno na belem

Svojčas sem veliko brala. Že od otroških let se spomnim, da sem stalno čepela v knjigah. A šolska knjižnica me je že v enem petem razredu nehala zanimati, saj sem vse že vsaj trikrat naokrog obrnila. Potem je prišla mestna knjižnica v sosednjem mestu, s katero pa nisem vzpostavila tistega pravega odnosa, ne vem, taka čudna svetloba je bila tam notri, potem so jo dolgo časa prenavljali in je bilo vse čudno. Potem pa srednja šola. Po koncu pouka sem po mojem kar vsak dan krenila proti knjižnici, včasih še pred kosilom. Tam je bilo svetlo in ... svetlo. Brala sem in sanjala. Med knjigami sem se vedno dobro počutila. Bolje kot kjer koli drugje in s komer koli drugim. Knjige so me razumele in od vedno se mi zdi, da me vedno prava knjiga najde ob pravem času.

Na fakulteti sem se razpela med študijsko mini knjižnico in mestno knjižnico, v začetku še v centru ob Univerzi, pozneje na Kersnikovi, ali katera je že tista ulica. Veliko časa sem preživela tam, brala študijsko literaturo, leposlovje, bila sama s seboj in svojimi mislimi.

Potem sem se preselila, novo mesto, nova knjižnica - čeprav tista stara, bolj socialistična, ali kako bi se temu reklo. A dobro založena z vsem, tudi otroško literaturo, ki je potem prišla v ospredje. In krasnimi, prijaznimi knjižničarkami, ki so me kar nekako vzele za svojo, verjetno ker je tudi M že več (deset) let njihov. Še vedno cenim, da znajo spregledati kakšen dan zamudnine in ne težijo preveč, če članarine ne poravnaš takoj tretjega januarja (ali marca, for that matter...).

Ob vsem tem je nastajala še naša domača knjižnica. Od vedno sem imela obdobja, ko sem si kupovala kaj več knjig in jih potem pridno skladiščila okrog sebe - da bi me vsaj kdo razumel, saj sem napisala. Potem so prišle knjižnice police, knjižni kotiček. Po vnovični selitvi se je moral dati na pol. Pol študijski v kabinet, pol leposlovni v predsobo. Ja vem, grozno. Še vedno imam slabo vest, da so pristale v predsobi, ampak enostavno drugje ni bilo prostora, hotela pa sva porabiti obstoječe pohištvo in tako .... Kar me še bolj jezi, pa je, da so nam montirali narobe vrata, želela sva drugačno odpiranje, prav zato da knjige ne bi bile zakrite. In se seveda ni zgodilo tako (tako kot marsikatera druga reč, ki sva jo posebej naročila po svojih željah in načrtih). Blj. Zdi se mi, da sem jih malo izdala, vsekakor zapostavila.

Tako kot sem v zadnjih nekaj letih zapostavila branje. Ne branje slikanic in pravljic, tudi ne branja študijske literature ali tujejezikčnih revij in časopisov (no, v papirni obliki, ki je odlična za vožnjo z vlakom, se trudim z dvema, za več pa res ni časa). Govorim o leposlovju in sploh čtivu za odrasle. V zadnjih štirih mesecih sem prebrala dve knjigi. There, I've said it. Ena je res imela več kot 400 strani, ampak vseeno ... to še zdaleč ne dosega mojih nekdanjih dosežkov, ko sem v povprečnem tednu prebrala dve do tri knjige, bila na tekočem z novo izdanimi knjigami, še posebej s prevodi meni ljubih prevajalcev/prevajalk. Zdaj se mi že skoraj dosežek zdi, da preberem Buklo in preletim, kdo od mojih študijskih kolegov in kolegic se je podpisal pod kakšen prevod. Ja, berem, tudi bloge in spletne izdaje časopisov in cel kup bolj ali manj zanimivih spletnih člankov o bogve čem, ampak knjige, knjige so tisto kar zdaj res pogrešam. Še ena ugotovitev z morja, ko sem končno spet uspela brati.

Tako da evo, eno novoletno zaobljubo že imam za prihajajoče novo študijsko/delovno leto - ne morem se odtrgat od tega šolskega štetja časa, poleg tega pa je letos to tudi prelomnica, ker najmlajša začenja z vrtcem, ker me čakajo novi študijski izzivi na tej in oni strani. Naša knjižnica stoji tik ob železniški postaji in je res dobro založena tudi z novostmi, tako da to res ne bi smel biti problem.
Brati je treba, da nas ne pobere, ali kako je že šlo tisto ...