Nikoli ni pravi čas, da otrok zboli. Zgodi pa se, seveda, ob najbolj nemogočih dnevih, ko imaš od spredaj in od zadaj že vse splanirano, malodane do minute natančno, da bi le uresničil kup obveznosti. V hipu se vse spremeni, načrti splavajo po potokih solza - otroka, ki vročičen, utrujen in brezvoljen še manj ve, kaj točno bi rad, in mame, ki obupujem, se navznotraj (bolj ali manj) jezim, me skrbi, ampak želim vseeno v trenutku zbrati vso svojo materinsko skrb in ljubezen. Ne vem, če sem topogledno tipična mama. Ker moj prvi odziv, priznam, ni ljubeče stiskanje otroka, ob čemer bi pozabila na ves svet okrog sebe, ampak bolj en tak miks slabe volje in skoraj iritiranosti nad dejstvom, da so šli moji plani po zlu in da tokrat pač res nimam nadzora nad dogajanjem, pa če sem še tak
control freak. Ampak že kak trenutek za tem (neverjetno, kako so možgani pri svojem procesiranju hitri) mi je jasno, da vsi tisti moji načrti in predvidene obveznosti (ki jih v mislih že prestavim v rubriko 'nočno delo') niso niti četrt toliko pomembni, kot tista mala buba, ki najde pot do mojega naročja in v bistvu od mene hoče samo to, da sem tu, da je pri meni, da jo držim, malo božam, ne preveč posiljujem s čajem, jo ob pravem trenutku uspem prepričati v žlico analgetika in tolažim, da bo vse vredu, da bo kmalu spet skakala naokrog. Čudežev ne znam delati, pa če si še tako močno želim, da bi v trenutku vedela, kaj je mojemu otroku in kako mu lahko najbolje pomagam. Zato se pač "vdajam v usodo", da so bolezni sestavni del otroštva in starševstva
(and its freaking me out!).
Ne vem, če je sodobno življenje še mogoče obvladovati brez kontrolnega frikovstva ... Sama sem po naravi površna in prehitra, ker pa me zaradi prehudega zanemarjanja dajejo skrbi/ker se čutim odgovorno za posledice svojih dejanj, sem si kot dodaten aspekt privzgojila kontrolfrikovstvo. Tako rekoč. Po eni strani se mi to zdi ena najkoristnejših značilnosti, ki nam omogoča obvladovanje vsakdana, po drugi strani pa so posledice kdaj pa kdaj res malce čudne (zmedene čustvene prioritete). Niso pa nenaravne, v to sem prepričana. Nismo stroji, da bi se vedno odzivali s 110% optimalno funkcijo ... Ne da? :-)
OdgovoriIzbrišiVčasih si mislim, da bi bilo bolje, če bi bila stroj, potem vsaj ne bi bilo občutka slabe vesti. Ampak to odpade, ker imam druge občutke precej rada ;) O obvladovanju vsakdana pa težko kaj rečem, se mi zdi da je obratno, da dnevi mene obvladujejo, sploh odkar imam otroke. Saj ponavadi je prav luštno, ampak včasih (npr. sobota zjutraj) bi se rada sama odločila, kdaj se bom zbudila. Male ironije srečnega življenja. :)
OdgovoriIzbriši