Pondeljek, pa še deževen povrhu

... me je spravil v posebej dobro voljo. Tudi ko sem zjutraj v nalivu sopihala proti vrtcu z eno v naročju + dežnikom in drugo pred/ob sebi, z dežnikom in vso drugo obvezno opremo (dežni plašč in gumijasti škornji za skakanje po lužah - needless to say, zabredla je v vse najgloblje primerke, ki sva jih srečali na poti, tako da sem jo v vrtcu itak morala preobleči hlače; jaz sem bila pa že po petdesetih metrih vsa mokra od njenega dežnika, itak). Ampak tako dobra svetloba je zunaj! In ljudje smo tako smešni, vsak pod svojim dežnikom, pazimo, da ne bi pohodili preveč luž, se ob pravem trenutku odmaknili od roba pločnika, da nas ne bi zalilo še od mimoidočega avta. Prav zabavno!

K dodatni dobri volji je pripomogla starejša soseda, ki sem jo srečala pred dvigalom ob izhodu, ki se je takoj ponudila, da me pelje z avtom. "Joj, res hvala, kako ste prijazni, ampak saj imamo samo pet minut in ne morem ji (starejši hčerki) vzeti tega veselja!" :) Ampak lepo mi je bilo pri srcu. Res sem mislila, da so pozorni, prijazni ljudje že izumrli...

Ura še ni dvanajst, pa sem v miru in ob spremljavi dežnih kapelj (ja, okno imam na stežaj odprto) uspela urediti vse birokratične zadeve in formalne zaostanke prejšnjega tedna. Sumim, da je za to kriva ta posebna, niti ne siva svetloba. Pa tudi maček, ki se je po jutranjem norenju, uspel skulirati in že tri ure nonšalantno spi ob moji tipkovnici (seveda se je občasno poskuša polastiti, ampak zaenkrat gre...). Kako lep dan! Kako lepa svetloba!

Še malo pa bom zapela hvalnico na novo odkriti ljubezni do žaluzij. Hvala bogu, da nimamo zaves! Še eno kavo si nalijem, potem pa k vsebinskemu delu dela za danes.  
Lep ponedeljek vsem!