petek, 23. september 2011

Vročina

Že drugi dan sem doma z najmlajšo, ki je včeraj zjutraj oddajala sumljivo toploto, slabo počutje pa so potrjevali še čisto majceni utrujeni očki. Ja, temperaturo sem ji uspela meriti točno tri minute, dovolj, da je naraslo nad 37, več nisem vztrajala, čeprav bi verjetno prišlo do 38. Ne vem, zakaj moje potomstvo ne uspe ostati pri miru niti takrat, ko je dokazano bolano.

Glede na vse prisotne znake - smrkelj, kašelj - gre verjetno za prvo vrtčevsko virozico ali kaj. Pričakovano. Nekoliko manj pričakovano pa je, da je otrok po recimo temu desetih dnevih v vrtcu:

a) trikrat bolj navezan na dudo, ki jo je prej potreboval samo za spanje, čez dan je ni bilo v obtoku; zadnjih nekaj dni pa kar ne more brez nje in še najraje ima kar dve ali celo vse tri po rokah in se potem z njimi igra (ja, smo založeni, ker jih sproti izgubljamo in "najdevamo"). Morda po zadnji spodnji dvojki prihajajo na vrsto trojke? Ali je povečana želja po "nečem v ustih" posledica zanjo tako velike in drastične spremembe? Morda odločitve vzgojiteljic, da ji dudo pustijo tudi čez dan in ne le za spanje?

b) neprestano lačen. RES! Ne pretiravam. Dokler ni zbolela, so bili popoldnevi priblino takšni: po prihodu domov iz vrtca/sprehoda takoj k pultu, s stegajočimi ročicami prosit in moledovat za nekaj (v smeri sklede s sadjem, izpostavljenih riževih vafljev, če ni bilo ničesar na vidiku, pa proti omari, kjer že ve, da so shranjeni kruh, piškoti in podobno). Najprej sem jo ponavadi nahidrirala - ne vem, če v vrtcu želi kaj piti, sladkanega čaja ni vajena, na kar sem tudi opozorila vzgojiteljici, tako da se doma najprej pošteno "nažlampa" vode - ne pretiravam, spije tudi do 4 dcl vode naenkrat! Potem sledi sadje. Odkar smo pri starih starših nabirali jabolka, ima najraje kar cel sadež v rokah in ga potem počasi obdeluje. Ko ne gre več oz. ji postane nezanimiv, ga malo očistim in razrežem, da poje vsaj pol. Ampak čez nekaj minut se zopet začne romanje k pultu, ko ji dam vafelj, kmalu moleduje še za enega in tako naprej. Zadnja dva dni je malo drugače, imava malo drugačno rutino, ampak vseeno jo nožice zelo pogosto zanesejo proti kuhinjskemu pultu, kjer se začne tisto značilno (ponavadi precej glasno in ukazovalno) stegovanje.

Ker ne verjamem, da bi bil otrok res lačen, jo poskušam zanimirati z drugimi rečmi, igračami, pestovanjem, branjem knjigic, ampak prav nič ne zaleže za več kot 7 minut. Potem se izvije iz naročja, skobaca na noge in jovo na novo spet k pultu. Ne razumem. V treh, štirih urah je sposobna pojest več, kot je, če odštejem  kosilo, običajno pojedla čez cel dan. Je lahko ena od posledic vključenosti v vrtec tudi povečan apetit? Me kar skrbi, očitno bo treba poskrbet za večje zaloge.

c) neprestano moker, od sline namreč, mogoče tudi malo smrklja vmes. Ok, razumem, prehlajena je, pogosto diha skozi usta, v ustih se očitno res še kaj drugega pripravlja in potoki vode so tu. Slinčke menjavam na pol ure, največ eno. Priznam, nisem najbolje opremljena, čeprav imam zanjo še vse zalogo slinčkov starejše sestrice in še dva kompleta (5+7 za vsak dan v tednu seveda) novih, tistih s plastificirano podlogo, seveda. Očitno bo treba še v nabavo ...

Sicer pa je (tudi) naša druga pupka pravi sonček. Vročina le ni tako huda, da se ne bi bila sposobna ves dan igrati, sprehajati po stanovanju, izkoristiti odsotnost starejše sestrice in brez zadržkov v malem vozičku na sprehod popeljavati žirafo, zajčka, zmaja in drugih pliškotov, se igrati s prav vsemi lego kockami, tudi traktorjem in letalom, ki si ju običajno prisvoji starejša. Ampak najraje pa se predaja(va) skrivalnicam in "lovljenju" ujemi me, če moreš, ko naenkrat vstane in jo popiha iz dnevne, največkrat v smeri stranišča, kjer so stacionirane mačje posodice za hrano, zanjo prepovedano območje zadrževanja. In me navihano pogleda čez ramo, zapiska in se zasmeji, ko vidi, da ji sledim, in še hitreje "ucvre" (kolikor pač 16-mesečnica, ki šele dober mesec hodi, zmore), kamor jo pač v tistem trenutku odnese. V glavnem, to je sila zabavno in konec koncev je sila zabavno bit doma z otroki in pozabit, koliko imaš v resnici dela in skrbi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar