Uvajanje

Po štirih dneh uvajanja moj otrok še vedno ni prišel do spanja v vrtcu. Danes sem jo prišla iskat po kosilu, malo sem zamudila, ker je seveda vlak nezanesljiv ravno takrat, ko rabiš točnost. Položili so jo na ležalnik in seveda jim je "že vsaj petkrat vstala", mi je potožila vzgojiteljica. Ne vem, kaj pričakuje s takšnimi komentarji in še manj vem, zakaj se jaz potem slabo počutim. Jasno mi je, da se otrok ne more kar navaditi spati na ležalnikih, če sicer spi v običajni otroški posteljici. Jasno mi je, da bo trajalo, preden se bo navadila spati v tako veliki družbi in brez "rešetk". A njim ni?
Sicer je pa neproblematična in če jo, ko ugotovi, da me prav zares ni več tam, popade jok, jo menda hitro potolažijo. Moja moja punca. Seveda pa me vsakič, ko spet pridem, res grdo pogleda in namršči čelo tako kot M in se začne jeziti name. :) Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. Všeč mi je, ko vidim, da se zna izraziti, da pokaže svoja čustva. In všeč mi je, ko se me potem oklene kot klopek.
Počasi gre, torej, ampak počasi se daleč pride. Če mislijo, da jim bo tako lažje (ker otroku je v vsakem primeru težko), potem naj bo tako. Bojim se le, da bo še pred dokončno uvedenostjo zbolela, ker se ji je kar na lepem začeli nekaj cediti z nosu ... Ah radosti vrtca.