Ko sem bila še v rosnih letih, sem na to pesem tako rada plesala, se mi zdi, da sva z eno sošolko celo koreografijo naredili in z njo nastopali na eni šolski proslavi ... :blush:
Zdaj so tu drugačna nora leta. Ko si dovolim bit spet bolj igriva in otroška, hočeš nočeš, me kar potegnejo medse, moj pa itak rad nori in skače. Tako smo skakali, se lovili, padali, se režali, plesali, se žgečkali, vriskali, se valjali in gledali oblake, med katerimi smo iskali letala, delali prevale in ... res uživali! Danes popoldne. Na trampolinu. Če se mi je pred dvema letoma zdel nepotreben nakup, me že en takšen popoldan prepriča, da je bilo vredno. Zaradi otrok, zaradi mene (instant odpravljanje stresa in skrbi), zaradi nas, zaradi fizične aktivnosti na prostem za vse nas skupaj, kjer izgine vsa trma in kljubovalnost, ki je v tem času ne manjka (sploh pri mlajši), ker se nam ni treba prepirati kateri športni rekvizit bomo uporabili in koliko časa bomo pri njem vztrajali. Res upam, da bo še več takšnih popoldnevov in dni.
In še ena naša globoka cvetka (podobne niza PF) z vožnje z avtom od tašče domov:
- Mami, imaš ti mene rada?
- Seveda te imam rada. Toliko te imam rada, saj si moja hčerka.
- Oh ne, jaz bi bila pa raje od atija hčerka.
- (Kakopak, kaj si pa mislila!) No, saj si, njegova in moja hčerka.
- Aja, ja to je pa potem velika sreča. (vzdih olajšanja in nekaj trenutkov blažene tišine)
Ni komentarjev:
Objavite komentar