Na kolesu žar s prevodom in tolmačenjem

Kolesarsko soboto (ati 200 km, E 1,5 km, mami - taxi in kolovodja za ves dan) je z izletom na Koroško  (padel nam je prvi zob - končno!) sončno zaokrožila o-žar-jena nedelja v čudoviti družbi otrok in odraslih. Ker se ponoči itak ne spi, se po novem prevaja. Za piko na i pa še tolmačenje na zdaj že tradicionalnem etično obarvanem dogodku (If you want to raise your kids to be good and kind and ethical, raise them like someday they will be heroes!). Lepo

112. Barve

Toliko se že poznam, da vem, kaj me spravi iz "tmurnosti". Delo. Ali pa barve. No, prvega trenutno ni v taki ustrezni obliki, za drugo se pa lahko sama malo potrudim.

Letos nam je vrt podaril malo večji pridelek korenčka in tako sem še konec novembra izkopala zadnje primerke. Jemo jih surove, masovno, pa v prilogah na tisoč in en način, ampak zdaj ko zebe, so se mi zahoteli v juhi. No, Dragi bi rekel, da je to že mineštra in bi jo jel izdatno redčiti pred konzumiranjem, ampak meni je bila popolna. Barve in okus in vonj skupaj z vonjem po praženih semenih in sveži zeleni. Njam!

Kaj pa ti narediš, ko rabiš energijo/voljo do življenja/zagon/kosilo/izgovor? :)

O ja, tudi v kiltu bi ga imela

Da, nekaj dni ločenosti/oddaljenosti pušča posledice, ampak res ne bi imela nič proti, če bi moj Moški nosil kilt. Če že viski pije in mišice trenira ... ;-) (in globoko obžalujem tele princaste fotke, ampak kakega pravega okiltanega predstavnika ni bilo na spregled (ps: še sreča! :-P)).

Ko bi želela ustaviti čas

Dolgo sem čakala, danes pa sem si le uspela (v naglici) privoščiti prvi letošnji pravi gelato. Skoraj v stilu. Ampak bil je več kot odličen in sonce je bilo ravno prav močno in veter mi je mršil lase. Nepopolnost bi bila težko bolj popolna.

Jutra

Čeprav še vedno vstajamo v trdni temi, eni prej, drugi pozneje, eni boljše ("Dobro jutro, mami! Js sem že vstala!"), drugi nikakršne volje ("Ne, mami, spala bom! Ne morem vstat!"), je prav razveseljivo, da je do takrat, ko pokukamo skozi vhodna vrata, zunaj že (skoraj) svetlo. Tako je tudi sprehod do vrtca bolj prijeten, opazimo cel kup malenkosti, ki so nam bile v temi skrite ali pa jih zaradi jokanja ob nečloveško črni jutranji uri sploh nismo zaznavali ... Saj pravim, pomlad je za ovinkom! No, daljši dnevi vsekakor.

December pozornosti

Grozna, sem, vem, še ničesar nisem napisala o tistem lepem decembru, ki sem ga ob siceršnjih tegobah vseeno le doživela, za kar se imam zahvaliti predvsem krasnim in pozornim ljudem okrog sebe, no, malo sem pa tudi sama poskrbela za to. Nasploh se mi zdi, da si moramo ljudje itak sami narediti življenje lepo in si ga popestriti s tistim, kar pač v nekem trenutku potrebujemo, česar si želimo, po čemer hrepenimo, pa naj je to nova jopica, mesečna karta za švicanje, sendvič s šunko in jajcem, večer s knjigo in kozarcem vina, kinopredstava ali pa "samo" pol ure tišine in miru...

No, gremo k bistvu, preden postanem prevec patetična! Med intenzivnim bolniškovanjem sem čas porabila tudi za več intenzivnega brskanja po internetu in branja, spletnega in zaresnega. Končno tudi nisem imela izgovora, saj česa resnejšega res nisem mogla delati (no, ne ves čas), tako sem naposled le odjadrala  do čudežnega portala, od koder pošiljajo zastonj tudi v Slovneijo (torej brez poštnine) in se lepo obdarovala, kot se spodobi! (Pustimo to, da se že več kot pol leta ogrevam za tehnološki skok, pa nekako ne pride na vrsto...) Zaželela sem si prav teh knjig in v točno taku obliki, da si jih dam na polico, da mi lahko občasno padejo na glavo in me spomnijo, da sem se za prevajanje in tolmačenje odločila zaradi čarovništva, ok, čarovnije, da mora bit za vsako umsko delo in čaranje človek najprej čil in zdrav tudi telesno, da se je treba znati (večkrat) dnevno tudi ustaviti, se nasmehniti, drugim, sebi in svojim neumnostim.

Za okus: uvodni strip iz druge knjige stripov Alejandra Morena Ramosa z zapisi drugih prevajalskih blogašev

In kot pravim imam veliko srečo. Zadnja knjiga na vrhu kupčka je prišla kot prijetno presenečenje in pozornost moje nekdanje študentke (heh, to se sliši tako ... ) in zdaj že kolegice tolmačke, soblogerke in prijateljice, ki si je zapomnila, da sem si želela prebrati to knjigo, ki seveda govori o tolmačenju.

Čisto na vrhu kupčka pa verjetno najboljše, najlepše in najbolj domiselno, da ne pozabim praktično darilo zadnjih časov, ki je bilo pospremljeno z obujanjem spominov, kako sem kot sveža brucka pred davnimi desetimi leti obupavala v našem najemniškem študentskem stanovanju, ko so se odločili ukiniti tolmaški del diplomskega študija in ni bilo jasno, ali bodo program sploh še izvajali, jaz pa sem se na to fakulteto vpisala (in na ta svet rodila) samo zato, da grem študirat tolmačenje (yes, I had always been such a genuine Drama Queen). 

Moja unikatna puščica je sicer nastala pod spretnimi rokami RadaSemKatarina

In seveda je bila že opremljena z vsem, kar tolmačka nujno potrebuje v kabini :)

A niso to ene super pozornosti, ki ti prav morajo privabiti nasmeh na usta? Meni ga vsekakor, zato se mi je zdelo, da si enostavno zaslužijo eno posebno objavo! :)

Črno-belo

Smešno, kako se človek naveže. Popravek - kako se navežem. Niti ne vem za to, pa sem potem vsa solzna, ko obsedim v sobi pred svojim starim na-novo-preseljenim pianinom ("Lahko greš igrat klavir, ampak vaditi boš morala drugje, ne bomo ga kupili..."). V trenutku imam spet 11 let in vadim v zgužvani dnevni sobi našega blokovskega stanovanja. Ali pa 13, ko se mučim s Hrovatom v svoji sobi s krasno jutranjo svetlobo. Ali pa 24, ko s trebuhom in trdimi prsti posedam pred starimi notami v novem bivališču, ki ga tako težko imenujem dom, čeprav je tam nekaj mojega. Ali pa 27, ko ob selitvi v novo stanovanje in večnemu pomanjkanju sredstev za vse, kar še manjka, pomislim tudi na to, da bi pianino prodala.

Ampak ne morem in verjetno nikoli ne bom mogla. Zdaj je doma. Zdaj sem doma.

Little treats

Gotovo še nisem povedala, da imam najboljšega moža na svetu! Ne samo, da kuha in vesla in ribe lovi, ampak je povrh vsega tudi zelo skrben in pozoren. Pred nedavnim sem spet začela zganjati malo več rekreacije in občasno ugotavljala, da me malo pobolevajo kolena, drugič kolk, da so moji stari copati že izgubili vso formo in oporo in da bom, če nadaljujem, kot sem si zastavila, verjetno kmalu morala nabaviti nove copate. Enkrat pozneje, no.

On pa, ne bodi len, vidi namig, tudi tam, kjer ga ni, in hitro najde odlične copate, zame pronatorko. In to toooliko cenejše od tistih, ki jih ponujajo pri nas v trgovinah, da je že prav grozljivo. Viva e-bay!

In tako sem si danes po dveh dnevih živčnosti* in travmiranja po uspešno opravljenem zagovoru dispozicije naloge zvečer v prijetno svežih temperaturah in še vedno s soncem v očeh privoščila sproščujoč tek čez drn in strn po kraških gmajnah ... no, sort of, v resnici je bila potka, je pa res šlo malo gor in malo dol. Superge pa se seveda itak super obnesejo, tudi na bolj surovem terenu (asfalt sem že stestirala...). Happy happy happy!

* In po tonah zaužitih softičev ... they're so chewy it's impossible to resist them!

2 = 3 = 4?

Ko sem pričakovala drugo hčerko, me je najbolj skrbelo, kakšen bo ta prehod na dvakrat več dela in skrbi, pa me je prijateljica (mama treh) hitro potolažila, da je sicer mali šok, ampak dejansko ni dvakrat toliko vsega, če ne drugega, je starejši otrok že večji in manj pozornosti željan (recimo ... sčasoma ... mogoče). Prehod z dva na tri pa je menda sploh čisto samodejen brez posebnih pretresov.

No, tega ne vem, morda mi bo kdaj dano doživeti, ampak danes sem izkusila, kako je imeti razširjeno krdelce otrok v varstvu. Prijateljičina hčerka je iste starosti kot E in sta tudi v vrtcu skupaj, sicer status prijateljstva še ni čisto potrjen, ampak zdi se mi, da sta vse bolj navezani druga na drugo. Tako smo jo danes povabili, da se nam pridruži na igralih, da bi malo razbremenili mamico (z nekajmesečnim dojenčkom). Brez posebnega obotavljanja in na mamino veliko presenečenje smo šle, novim dogodivščinam naproti in naenkrat sem imela še enega otroka! :) No, drugače seveda, ampak malo tega občutka je pa vseeno bilo. Vmes se nam je za krajši čas pridružila še ena punčka, sovrstnica iz vrtca! Kar štiri! No, potem ko smo se poslovili od nje in igral ter odšli proti domu, smo prijateljico uspeli prepričati tudi, da bodo šle punčke skupaj še počivati in tako smo šle skupaj domov, malo malice, malo igranja in potem počitek. No, malo žlobudranja in šepetanja in tistih skrivnih pogovorov na postelji, dlje nismo prišli.

Ampak vseeno je bilo blagodejno. Polovico dneva mi ni bilo treba igrati glavne animatorke, naenkrat so vse lahko počele same, ideje o igrah so kar skakale na plano, padci so bili hitro pozabljeni z malo pihanja in hitrim tekom za žogo, zgodbice so deževale z leve in z desne, tudi moja navodila in ukazi (samo v senci se igrajte, čez pet minut gremo, na pločniku se ustavite, da skupaj prečkamo cesto ipd.). Čeprav sem danes tako skrbela za več otrok, sem imela z njimi mnogo manj dela in sem si resnici na ljubo prav malo spočila! :)

Kar smo sejali ...

Ne, seveda ni vse zraslo, to bi bilo tudi za nas vrtnarske začetnike že preveč kičasto. Ampak nekaj pa je, drugo smo že vrgli ven, prekopali grudo in zasejali na novo ... In to, kar je uspelo zrasti, zdaj veselo rodi plodove, ki jih mi še bolj veselo pobiramo. Predvsem jaz težko skrivam navdušenje, čeprav potem v (mestni) družbi izpadem resna kmetica, ko izlivam svoja čustva in evforično pripovedujem o svojih krasnih paradižnikih, bučkah, paprikah, skoraj melancanah in tem krasnem vonju po zemlji ...

Nekaj je zrastlo, na praznih kvadrantih pa so že zasejane nove dobrote

Čisto naš bio-zabojček

Poleg zelene sprostitve z motikco in med sadikami paradižnika (ja, ta občutno prevladuje in noro raste, čeprav ga je v začetku julija kar pošteno zdelala toča...) pa si večere pogosto krajšam z gledanjem, vsaj mimogrednim, najboljšega tv kanala - kuharskega, seveda. Čeprav že ugotavljam, da se oddaje ponavljajo, me največkrat uspejo navdušiti in pritegniti, predvsem zaradi preprostih, pisanih in hitrih receptov. In seveda nizozemščina! :D

Ampak šele danes sem se opogumila, da nekaj pripravim čisto po predlaganem receptu kuharskega mojstra Rudolpha. No, ne čisto, ker moj avokado še ni bil dovolj zrel, krutoni pa so se mi zdeli že malo over the top, ker je vse skupaj že tako dovolj bogato in nasitno. Pa lepo. In okusno!

Najbolj zabavno pa seveda tole. Na srečo sem pripravo jedi tudi videla v celoti, tako da je tudi gugl prevod čisto ustrezal namenu (da me npr. spomni na podrobnosti, kot to da moram stisniti pol apna od zgoraj!). :D

V glavnem, živela domača zelenjava in novi okusni recepti! :)

Jump jump

Ko sem bila še v rosnih letih, sem na to pesem tako rada plesala, se mi zdi, da sva z eno sošolko celo koreografijo naredili in z njo nastopali na eni šolski proslavi ... :blush:

Zdaj so tu drugačna nora leta. Ko si dovolim bit spet bolj igriva in otroška, hočeš nočeš, me kar potegnejo medse, moj pa itak rad nori in skače. Tako smo skakali, se lovili, padali, se režali, plesali, se žgečkali, vriskali, se valjali in gledali oblake, med katerimi smo iskali letala, delali prevale in ... res uživali! Danes popoldne. Na trampolinu. Če se mi je pred dvema letoma zdel nepotreben nakup, me že en takšen popoldan prepriča, da je bilo vredno. Zaradi otrok, zaradi mene (instant odpravljanje stresa in skrbi), zaradi nas, zaradi fizične aktivnosti na prostem za vse nas skupaj, kjer izgine vsa trma in kljubovalnost, ki je v tem času ne manjka (sploh pri mlajši), ker se nam ni treba prepirati kateri športni rekvizit bomo uporabili in koliko časa bomo pri njem vztrajali. Res upam, da bo še več takšnih popoldnevov in dni.

In še ena naša globoka cvetka (podobne niza PF) z vožnje z avtom od tašče domov:

- Mami, imaš ti mene rada?
- Seveda te imam rada. Toliko te imam rada, saj si moja hčerka.
- Oh ne, jaz bi bila pa raje od atija hčerka.
- (Kakopak, kaj si pa mislila!) No, saj si, njegova in moja hčerka.
- Aja, ja to je pa potem velika sreča. (vzdih olajšanja in nekaj trenutkov blažene tišine)

Operacija vrt

Tadam! :D Zdaj je na vrsti vreme ... 

Če 'maš čemaž, 'maš lahko marsikaj

Včeraj smo imeli čemažev dan - končno! :D

Čemažev pesto - my very first edition ever

Čemaževa rižota

Čemažev namaz s skuto in popečenimi sončninimi semeni - njam!

Dobila sem jo!

Pozabila sem se pohvaliti. Pred časom sem izgubila e-bayevsko nedolžnost. Moj dragi je že star maček pri tem in nekajkrat je že stavil tudi zame, tokrat pa mi rekel, naj kar sama. Pa sem in dobila sem jo, danes tudi po pošti! :) Lisička bo odslej špancirala z mano (ob takšnih bolj posebnih priložnostih, se ve!).

ps: Žal se je drug, bolj potreben in načrtovan nakup "ponesrečil", ker zadeva ni tako brezhibna, kot je delovala na sliki in bo romala nazaj k pošiljatelju. Ampak 1:2 je še vedno dober izkupiček, a ne?

Na planincah sončece sije

Ok, no, niso bile ravno planince, ampak samo okoliški hribček. Bilo je pa sončno in res lepo.

Pomlad? Pomlad!

Razvajanje

Pretekli vikend bi bil težko boljši, kratkomalo popoln je bil. Po dolgem času smo šli na obisk k mojim staršem in si na poti do tja v petek privoščili najboljšo pico v Sloveniji (sicilijansko - s kozjim sirom in sušenim paradižnikom). Popolna sobota se je začela z malo spanja, ko so me starši ob 7h velikodušno poslali nazaj spat in poskrbeli za takrat že zelo živahni in čisto prebujeni deklici. Pa malo branja in en osvežujoč tek čez drn in strn po blatu in suhi travi, med borovci in dolgodlakim rjavim govedom - ki me je povsem presenetil in navdušil, saj nisem mislila, da bom zmogla toliko. Očitno redna hitra hoja vseeno nekaj prispeva h kondiciji - ali pa je bil samo krasen kraški dan v vetru in soncu kriv, da so noge kar nesle in veselo topotale svojo pot. V vsakem primeru sem navdušena.

Poleg tega sem dobila tudi novo frizuro, nekaj nove garderobe (jupijej, celo oba sva si nekaj kupila) in novo "modno" zaljubljenost (ne najbolj prijazno do denarnice, toliko bolj do oči... ). Popolni vikend se je končal doma, na sončnem balkonu.

Ah, lepo je biti doma in doma doma in lepo je, ko lahko otroke zaupaš v preverjene roke in si privoščiš brezskrbno popoldne (ja, prelomna ugotovitev: nakupovanje ni nujno mučno)!

Vsa jutra

V sredo sta me na delovni mizi v službi pričakali dve knjigi, ena od njih je bila tale, čisto in samo zame:

Kratek roman meni zelo ljubega avtorja, ki sem ga v času študija vedno predstavljala na kakšnih jezikovnih vajah ali navdušeno govorila o njegovih delih. Ta kratek roman o dveh znanih igralcih viole Sainte Colombu in Marinu Maraisu, po katerem so posneli tudi znan film, so pod mentorstvom moje profesorice in zdaj kolegice prevedle tri študentke. Malo digresije: a ni to krasen projekt, odlična ideja: študentje na konkretnem delu pod mentorstvom profesorja ustvarijo konkretno delo, za javnost. Zdaj se projekt nadaljuje z drugo skupino študentov (študentk), drugim avtorjem in delom. Odlična pobuda, ki bi jo morali na naših fakultetah pogosteje posnemati, saj mladi potrebujejo konkretne izkušnje, potrebujejo tudi mentorstvo (še ena dobra zamisel).

Naj se še malo vrnem h knjigi. To jutro, ko sem lahko pozneje vklopila računalnik in pregledala pošto, je bilo njeno. Hvala N. za knjigo! Spet sem vznemirjena. Znova PQ, ki ga je na glas brala A. na mojem prvem študentskem InterRail potovanju po Slovaškem, Češkem in Poljskem. Takoj me je prevzel s tistim svojim značilnim, mestoma izzivalnim slogom. Starimi (resničnimi?) zgodbami, pogosto v povezavi z glasbo, iskanjem etimologije besed (latinščina!) in igranjem z besedami, zvoki, francoščino, neposrednostjo. Njegove knjige imam na osrednjem delu knjižnih polic in rada jih vedno nova odpiram. 

L'amour est la relation sans merci. Rien ne l'exaucera. Aucune paix ne l'attend. Et s'il en est ainsi ce n'est pas la faute de l'amour ni la responsabilité de l'un des deux membres du couple que, dans le même temps, il attelle et qu'il exile,

qu'il domicilie sur le paroi de l'autre (derrière la peau de l'autre) qu'il ne cesse d'ignorer;

qu'il emboîte et qu'il tue. (Vie secrète)

Barve v hrani ... nenene, hrana v barvah!

Naj bom še tako prezasedena (ali prav zato), vedno najdem čas in energijo, da na hitro nekaj vržem v pečico. Nekaj pozitivnega, navdihujočega in prijetnega, kar me bo spravilo v dobro voljo in pomagalo, da tudi ob nehumanih nočnih urah uspešno najdevam navdih (beri voljo) za pisanje seminarja. Dveh. Z rokom oddaje zjutraj, seveda.... :blush:

Some like it red ... mi smo v pričakovanju tiste prave pomladi (čemaž!!!) bolj za zeleno. Ker imamo radi Lorco, svežo zeleno travo in pomladni gozd, solato, zelene majčke, blitvo, sočna kiselkasta jabolka ... in špinačo! Na hitro, ja, ampak sem bila preveč lačna, da bi počakala, da testo eno uro počiva v hladilniku. Vseeno je bila pita odlična, malo zasoljena (zaljubljena), ampak dosegla namen! 

Safr

Ko se dogaja, se dogaja na polno, to je jasno in o tem sem že pisala. A ni boljšega, ko se v vse to dogajanje in "suhoparne" delovne in študijske obveznosti vrivajo vznemirljive in sproščujoče aktivnosti. Kot na primer včerajšnja premiera igre Moja dežela (s podnaslovom Slepa kura safr fura), ki je prinesla pester kolaž slovenceljskih značilnosti. Po negotovem uvodu, ko sva se z možem vprašljivo pogledovala, saj se drugega niti ni dalo ob glasnem pogovoru gledalcev za nama, predvsem enega, ki je po telefonu nonšalantno urejal težave s streho (Ti, veš kaj, en cigu se mi je na streh premaknu, pa b'rad da pwošljš enga krouca mal pogledat, fajn bi blu, če'b biu s Trboul, ja, de hitru pride - in deset minut bolj ali manj istega jadidadidadi), in ga poleg naju ni moglo preslišati še vsaj pol dvorane, se je tudi provincialna publika kultivirala. Sledila je ura in pol akcije in smeha, tudi takšnega, ki že malo boli. Od navezanosti na steklenico, novodobnih odvisnosti od všečkanja in šeranja vsakega sranja, Ivanu in skodelici pri sodobnem uredniku, ki se uklanja advertajzerjem ("kaj pa če bi pisal mal o avtih, pa pelješ Francko s svojim pežotom na izlet v Portorož in se ustavta na avtocesti, pa jo slučajno pozabiš na Ravbarkomandi in ona teče za avtom ..."), cerkvi (itak), politiki (obdelajo vse od leve proti desni, od negativnih do pozitivnih), širokoustenju mladcev itd itd. Ne pozabimo na Kekca in Bedanca, ki se pokaže v čisto novi luči! Od starih do aktualnih tem (družinski zakonik) z večno slovenceljsko vrtičkarsko logiko. Godler, Žnidaršič in Robežnik - razturajo. Všečna zadeva.
In po stotih letih je prijalo prijet pod roko samo moža ...