petek, 27. julij 2012

Naposled je čas

Prvi mesec 'tazaresnega' poletja je že skoraj naokrog in ne morem se pritoževati, bil je intenziven, topel, sončen, sproščen in tudi delaven, koristen in poučen. Popolna kombinacija. Po enem mesecu pakiranja, razpakiravanja, pranja, pripravljanja, pakiranja in ponovnega kroga ukvarjanja s perilom (v civilizaciji se baje ne sme dnevov preživljeati v enih in istih cunjicah, kopalkah, čeprav kaže +30) sem sicer ugotavljala, da si želim domov in početi nekaj tako grozno banalnega, kot je čiščenje hladilnika ali pomivanje oken ali kaj podobnega. Da ne govorim o tem, da sem bila v enem mesecu tako malo za štedilnikom/pečico, da mi prav nekaj manjka! Weird, I know.

Avgust se obeta bolj 'zapečkarski' (v pozitivnem smislu, če ga ta beseda ima). Letos sem se odločila, da bom poletno globinsko čiščenje stanovanja poskusila vsaj deloma izvesti skupaj s tamalimadvema, čeprav še ne vem točno, kako bom to pretvorila v zabavno dogodivščino. Z veliko mero potrpljenja, prav gotovo.

Vseeno upam še na kakšen izlet, veliko druženja in vsaj še malo (kak vikend) morja. Ampak v resnici sem že začela odštevati. Mesece in dneve do naslednjega pravega oddiha in odklopa. Očitno je se leto res sprevrglo v eno samo pričakovanje tistega tedna, dveh, ko gremo lahko na lepše. V mir. Brezskrbno razposajenost in hkrati umirjenost brez ur in rokov in nenehne pri/vklopljenosti in dosegljivosti za zunanji svet. Res se mi vse bolj dozdeva, da samo v tistih nekaj dneh res živim in se sprostim, diham s polnimi pljuči, vidim vse mogoče barve in podrobnosti, slišim tudi najbolj oddaljeno skovikanje in prigovarjanje, od zunaj in od znotraj.

Rada imam sonce, poletje je moj čas in res sem hvaležna, da ga lahko še bolj polepšam in preživljam s tako fajn ljudmi in na tako lepih krajih.

Čisto do dna 

Bralni ležalnik in ... kdo najde fazana?



Training for trainers

Ni komentarjev:

Objavite komentar