Seveda

Tudi meni se kdaj zgodi. Kot takrat, ko sem pred 10 leti skoraj zaspala za let v Pariz. No, že nekaj let imam kar zanesljive budilke in tako ni čudno, da takrat, ko jih ni zraven, kar spim … Po noči dela in naslednjem dnevu potovanja, prihodu na eno bolj oddaljeno letališče, kot pričakovano, in informaciji, da so mi rezervirali eno nočitev manj od predvidenih, je utrujenost tudi razumljiva in pričakovana, ampak prav koma? In kako to, da se potem vseeno zbudim, a ravno ob uri, ko sem dogovorjena za prevoz? No ja, sem vedela, da bo tole hektičen (delovni) oddih, a vsaj naspala sem se … upam! Jutri bi rada zgodaj vstala! ;)

Čisto zares

I am a very very lucky woman!

O tem sem že pisala, a se mi ne zdi nič narobe, če to ponovim oz. se mi zdi nujno, da to povem še enkrat in znova in ves čas, ker je čisto res.

Ko razmišljam, da potrebujem nove vire prihodkov, da se pripravim na konec svoje pogodbe o redni zaposlitvi, dobim nove prevode, pa prevode starih (že skoraj pozabljenih, a ne odpisanih) naročnikov, pa nove tolmaške ponudbe, ki jih kljub oddaljenosti, čudnem terminu (ja, v resnici bi morala intenzivno pisati doktorat), stroškom (na srečo mi nastanitev ljubeznivo ponudijo prijatelji, tako da vsaj to odpade), sprejmem.

Morda več, kot lahko prenesem, kaj vem. A trudim se, da bi obdržala vse niti v svojih rokah, predvsem pa v glavi. Določene stvari odložim, določene pospešim, iskrena sem z vsemi in imam najbolj razumevajočo mentorico na svetu.

In tu si seveda ne predstavljam, da ne bi imela tudi neomajne opore mojih nadražjih, zlasti M, ki me pri vseh teh "vragolijah" podpira, ker ve, da si tega želim in to tudi potrebujem (poklicno, še bolj pa osebno). Tamalim, ker mi povedo, da me bodo pogrešale, a ne jokcajo, naj ne grem … In staršem, ker znajo (hočejo, zmorejo) vskočiti, ko jih potrebujem za varstvo, prevoze in moralno oporo, da mi ni treba skrbeti.

Tako da si lahko potem 1200 km stran od domačih poti brez slabe vesti in za sprostitev (!) privoščim tudi odkrivanje novih poti, zraka in perspektive s tekaških stez (pločnikov, parkov) znanega-neznanega mesta. Life is good! :-)

Res dolgi dnevi

... polni vsega. Ja, spet se imam fino na veliko ravneh in mogoče, čisto mogoče mi bo uspelo tudi dokončat nekaj študijskih obveznosti (ker so dolgi dnevi, pač). ;)

O sole mio

Ni bil ravno tisti pravi jug, ampak že to, da sem po reci piši več kot 10 letih spet obiskala italijansko prestolnico, ki je bila ravno v času mojega obiska ozaljšana z izjemnim sončnim vremenom, je razlog za veliko zadovoljstvo. Drugi je ta, da sem se srečala s kolegi, ki imajo podobne težave in izzive, a večinoma veliko več izkušenj, torej še ena pozitivna zame, ki se moram res še tooooliko naučiti (in pridružiti kakšnemu poklicnemu/strokovnemu združenju, ASAP). In seveda moja draga italijanščina, mi sei mancata molto! Šele tam, nekega večera, ko nisem imela več posebne volje za izgubljanje po uličicah, ker sem se malo čudno počutila, čeprav so na vsakem vogalu stali kakšni stajliš policjoti (ali prav zato), me je ob ogledu čisto banalnega filma spreletelo, da je bila prav italijanščina moj prvi tuj jezik in prav izkušnja z mojimi italijanskimi sorodniki tisti povod, razlog, motiv, da sem se navdušila nad jeziki, prevajanjem in celo tolmačenjem ... Res imam srečo, da so se mi stvari tako hitro in jasno razkrile. In skrajni čas je že, da svoje znanje italijanščine spravim na raven delovnega jezika! Samo še ugotovim, kako ... (in kdaj?!)

Mimogrede, Rim je še vedno lep, zelo lep.

Samo en vogal od mojega penziona ...  

Ravno, ko sem slikala, so ugasnili luč in začeli pozivati k izhodu ... 

Samo ena od številnih starinskih prodajaln s papirjem, pisalnimi pripomočki

Piazza Navona by night

Zaradi gužve in hord turistov, sem najraje zrla navzgor ...

Piazza Navona by day

Uau, Fontana di Trevi, vedno sem želel jest sendvič ob takem monumentu 

Ko bom velika, bom imela taka vrata ...

Še Panteon by day 

In moj sanjski kvart, že pri 18. in še zdaj

Naposled je čas

Prvi mesec 'tazaresnega' poletja je že skoraj naokrog in ne morem se pritoževati, bil je intenziven, topel, sončen, sproščen in tudi delaven, koristen in poučen. Popolna kombinacija. Po enem mesecu pakiranja, razpakiravanja, pranja, pripravljanja, pakiranja in ponovnega kroga ukvarjanja s perilom (v civilizaciji se baje ne sme dnevov preživljeati v enih in istih cunjicah, kopalkah, čeprav kaže +30) sem sicer ugotavljala, da si želim domov in početi nekaj tako grozno banalnega, kot je čiščenje hladilnika ali pomivanje oken ali kaj podobnega. Da ne govorim o tem, da sem bila v enem mesecu tako malo za štedilnikom/pečico, da mi prav nekaj manjka! Weird, I know.

Avgust se obeta bolj 'zapečkarski' (v pozitivnem smislu, če ga ta beseda ima). Letos sem se odločila, da bom poletno globinsko čiščenje stanovanja poskusila vsaj deloma izvesti skupaj s tamalimadvema, čeprav še ne vem točno, kako bom to pretvorila v zabavno dogodivščino. Z veliko mero potrpljenja, prav gotovo.

Vseeno upam še na kakšen izlet, veliko druženja in vsaj še malo (kak vikend) morja. Ampak v resnici sem že začela odštevati. Mesece in dneve do naslednjega pravega oddiha in odklopa. Očitno je se leto res sprevrglo v eno samo pričakovanje tistega tedna, dveh, ko gremo lahko na lepše. V mir. Brezskrbno razposajenost in hkrati umirjenost brez ur in rokov in nenehne pri/vklopljenosti in dosegljivosti za zunanji svet. Res se mi vse bolj dozdeva, da samo v tistih nekaj dneh res živim in se sprostim, diham s polnimi pljuči, vidim vse mogoče barve in podrobnosti, slišim tudi najbolj oddaljeno skovikanje in prigovarjanje, od zunaj in od znotraj.

Rada imam sonce, poletje je moj čas in res sem hvaležna, da ga lahko še bolj polepšam in preživljam s tako fajn ljudmi in na tako lepih krajih.

Čisto do dna 

Bralni ležalnik in ... kdo najde fazana?

Training for trainers

Poučno s prijetnim

Slikovno gradivo iz prejšnjega zapisa moram vsaj malo obrazložiti in opravičiti še en zamolk, ki ste mu bili priča prejšnji teden. Po napornih dneh druge doze koz in lovljenju roka za oddajo prispevka sem se vseeno podala na službeno pot v tujino. Hčerki sem (eno še zelo pikasto) oddala noni v varstvo in verjetno se nikoli ne bom mogla dovolj zahvaliti za to pomoč in nezakompliciranost, bolnega otroka pač ne moreš kar nekje pustiti. Vem, srečo imam!

In srečo imam, da sem uspela najti konferenco o raziskovanju didaktike prevajanja in tolmačenja, kjer sem v dveh dneh izvedela več kot v celem letu študiranja in iskanja gradiva. Ali pa je bilo samo bolj intenzivno, no, tega ne vem, ampak vsekakor bi bilo to potovanje težko bolj koristno in poučno. Svoji sopotovalki sem sicer gotovo marsikdaj že pošteno načenjala potrpežljivost, tako močno me je posrkalo v razmišljanje in (fiktivno) načrtovanje prihodnjega delovanja na tem področju. Ni boljšega, kot iti ven in pokukati v utečene sisteme in programe, ob zavedanju, seveda, da je naš trg čisto drugačen, naše študijske razmere pa tudi.

Ampak ne razumite narobe, ni vse za popljuvati. Marsikaj pa lahko še dodamo in izpilimo po vzoru in s pomočjo že odkrite tople vode kolegov iz širšega evropskega prostora (predvsem so me s svojim metodičnim in sistematičnim programom in pristopom impresionirali Španci, ki jih imamo običajno za "easy goerje"). Če je bil prevajalski/tolmaški poklic pri nas dolgo časa nekaj, v kar si se pač po nekem srečnem naključju rodil (z vsem možnim talentom in srečnimi zvezdami pod pazduho), je danes pač (vsaj njim) jasno, da je to le še en poklic, za katerega lahko študente z delom, vztrajnostjo in usmerjenim usposabljanjem (in delom in delom) dobro pripravimo že v času študija in še pozneje s specializiranim nadaljnjim izobraževanjem. Demistificiranje. Vsekakor pa takšni pristopi zahtevajo veliko dela in angažmaja ne le od samega študenta, ampak tudi in predvsem od učiteljev, profesorjev ... pa smo lahko že tam, v tunelu, kjer pri nas vsaj trenutno ni videti kakšne posebej svetle lučke.

Vendar ne želim biti črnogleda in pesimistična. Prav to bivanje v tujini, s katerim sem presekala en tak čuden niz bolj ali manj neprijetnih dogodivščin v zadnjem mesecu dni in pol, me navdihuje in opogumlja, da se stvari lahko spremenijo. Da je mogoče na vse pogledati tudi z druge plati. Zdaj moram le še materializirati ideje in prebliske in jih koristno uporabiti pri svojem delu. Če bo kaj uporabno (in zaželeno) širše, bo pa itak pokazal čas.

Tako kot je pokazal, da nekatera prijateljstva kljub razdalji in času ostajajo pristna in sveža. Da navdušenje nad čari mesta, njegovo arhitekturo, vzdušjem ne pojenja, samo še bolj raste. Ja, srečo imam! :)

Poderosa

Te estás equivocando

No puedes seguir inventando

Que el mundo sea otra cosa

Y volar como mariposa

 

Mi mente tan llena
De cara de gente extranjera,
Conocida, desconocida
He vuelto a ser transparente
No existo más
Barcelona

(and one happy camper :))