Ampak ja, tudi meni je kdaj neprijetno ali sem celo malo v zadregi, ko se me kdo spomni s kakšno malenkostjo, darilcem, še posebej, če se (meni) zdi, da ni nobenega posebnega razloga zato. Tudi takrat, ko sem sosedi spet nesla skledo domačih paradižnikov, nisem imela kakšnih skritih namenov (usluga sem-usluga tja), ampak sem ji preprosto želela podariti malo "svojega domačega pridelka". Pri tem pa nisem računala na njen odziv, skoraj stisko. Kar ni se mogla nehati zahvaljevati in v nekem trenutku ji je postalo celo malo nerodno, češ da mi pa tudi ona mora vsaj nekaj dati ... Smešno, ni? Mar zdaj res vse in vsi funkcioniramo po načelu ti meni-jaz tebi, pa raje ne prejemamo, da nismo potem česa dolžni ...
Joj, to pa je res ... divje področje sobivanja :-)
OdgovoriIzbrišiSicer menda res obstajajo ljudje, ki znajo grdo govoriti o soljudeh, ki se jim niso oddolžili za kar koli. Predvidevam, da je "jaz-tebi-ti-meni" v določenih krogih in/ali časih trdno uzakonjen princip, ki ga ne gre ignorirati. Na primer Britanci, kjer tudi otroci za vsako darilce morajo pisati Thank-You-notes. Kaj šele odrasli.
Vse kaže, da je določena nervoznost pri vračanju usluge posledica določeni izpostavljenosti tej družbeni normi (tako si jaz razlagam dejstvo, da sem morala nehati prevzemati pošto za sosede, ker so mi vsi nervozni hodili z darili). In najbrž nikoli ne veš, kje in kdaj te bo kdo očrnil, ker se nisi oddolžila.
Po drugi strani pa obstaja precej folka, ki mu je za oddolžitev vseeno (meni tudi), ker je bil cilj dosežen že z dajanjem (ne moreš gledati, da ti propada preobilica hrane/prevelika ali premajhna ali nenošena oblačila/ne zdi se ti težko storiti A, ker to na splošno rada počneš ...) in je vsakršno povračilo brez posebnega pomena, razen, da izraža stisko prejemnika.
Po tretji strani pa ... kadar nekoga poznam in vem, da ne mara jemati brez dajanja, se lahko odločim, da se bom zmenila za primerno vračilo ali pa bom sprejela, kar dobim, in osebo rešila muk.
Po četrti strani ... tudi sama velikokrat pomislim, ali bi kaj dala nazaj, potem pa upam, da sem se odločila pravilno (z obliko vračila ali z odločitvijo proti)...
Kar spolzek teren je to, ja.
Na Finskem naju je neka simpatična veslačica vprašala, ali ji lahko dava malce soli, ker je ujela ribo, pa bi jo rada spekla. Dala sva ji flaško in ko se je vrnila z njo, nama je vsakemu podarila kocko finske čokolade. In čeprav nisva pričakovala prav nič, je bila čokolada ZELO dobra :-)
Velikokrat pa folk rine nekaj v tebe, agresivno, prestrašeno, sam da nauš reku, da ti nisem vrnil, pa vsa zgodba povsem izgubi svoj smisel.
In jaz še zdaj ne vem, ali je bilo prav, da mi je tršica kar tako popravila tiso francosko zgodbo ... (moja tršica je zelo kul, na splošno)
"Velikokrat pa folk rine nekaj v tebe, agresivno, prestrašeno, sam da nauš reku, da ti nisem vrnil, pa vsa zgodba povsem izgubi svoj smisel." -- točno to zadnje čase opažam in me malo moti. Kot da ne bi znali več samo sprejeti in se zahvaliti in pika. Saj ni potrebe po nekem darovanju/vračanju nazaj. Ne vem, potem se mi zdi, da sploh ni več smisla v tem dejanju. Mislim, eno so darila, pozornosti, drugo so usluge, če te nekdo prosi, da mu nekaj pomagaš, pa imaš denimo sam svoje delo in obveznosti in je to res nekaj, kar "te več stane".
OdgovoriIzbrišiTako žalostno se mi zdi, da preprosti hvala skoraj ni več dovolj - ali kako? V glavnem, ob kakšnih takšnih čudnih odzivih mene osebno malo mine, da bi še kaj dala, saj res ne želim povzročati stiske ali nejevolje.
Čudno čudno se vrti ta svet...
Ja, res je čuden ta svet.
OdgovoriIzbrišiKadar se odločim nekaj dati/narediti, sem se zato odločila na podlagi situacije same, ne pa zato, ker si želim, da se me ful (po)hvali ali ker bi bila rada javno prepoznana kot koristen član družbe/dobrotnica/you name it (ker si štrikam zemeljski svetniški sij, ker kot ženska drugače ne znam obvladati svojih manjvrednostnih kompleksov).
Sklepanje, da ljudje stvari počnemo samo iz lastne koristi, je že še pravilno, vendar je moja lastna korist lahko že dobro speljana konkretna situacija, ki nekomu koristi, kratek hvala in to je to. Če pa ljudje nervozno vame rinejo protidarila in protiusluge, mi dajo vedeti, da sem, o potuhnjenka, to itak pričakovala, ali pa sem hotela izigravati dobrotnico samo zato, da nekaj konkretnega dobim nazaj. To je v bistvu kar žaljiva reakcija, vendar ne verjamem, da se bo to kdaj bistveno spremenilo. Razumem, da ima nekdo težave v lajfu in slabo vest oz. je nesrečen, ker se le stežka izkoplje iz njih, pa mu gre odvisnost od drugih na živce in je ponižujoča ipd. - tudi v tem primeru je vseeno dobro vsaj na kratko pomisliti, ali "velikodušnež" ne bo resnično srečen že ob iskreni zahvali ... Tudi to je krasna protiusluga, pri ljudeh, ki nam posiljevanje z vsemi drugimi zadevami gre na živce.
Nekateri ljudje obvladajo simpatične odzive, brez vsakršne otrdelosti, večinoma pa niti ne. Šopek moje sosede mi je vsekakor bil všeč, kar sem ji brez težav in obilno dala vedeti :-) In če mi ga ne bi prinesla, bi ji bila hvaležna, da je prevzela tisto staro komodo, ker ne maram metati stvari vstran ali jih skrivati v kleti, če so povsem v redu (in samo premajhne).
Mogoče bi pomagalo, če bi sosedo prosila, če lahko vzame te paradižnike, ker jih imate toliko, da bi vam zgnili, kar je grozen greh. In ji nato rekla: "Hvala, lahko računam na vašo pomoč še kdaj, ko se bom znašla v podobni stiski?"
OdgovoriIzbriši;-)
Bimbo, tole pa res ni slaba taktika! :) saj pomaga pa vsak rad, ne? ;)
OdgovoriIzbrišiOja, tako pa celo jaz rad pomagam, kaj ne bi še prijazna soseda. :-)
OdgovoriIzbriši