September in lačni otroci

Morda samo jaz poslušam napačne stvari, ampak v zadnjih dneh sem vsaj trikrat (spet) slišala govoriti o tem, da so slovenski otroci vse bolj lačni. Da so obroki v šolah njihovi edini topli dnevni obroki, da jih vse več doma trpi veliko pomanjkanje in živi ob praznih hladilnikih.

Ne morem si pomagati, da se ne bi ob teh izjavah zgrozila, vi ne? Je to res mogoče? Vem, prihodki so vse nižji, hrana vse dražja, povišanja bodo (domnevno zaradi suše) v jeseni še višja, ne le pri žitu, ampak tudi pri mesu, mlečnih izdelkih, skratka vsem ... Vse več družin, starejših bo s težavo shajalo čez mesec, če sploh. Humanitarne organizacije že zdaj ne zmorejo več pomagati vsem, ki bi to želeli.

Take novice in slike, ki jih zraven vidim (ali si jih predstavljam), me pretresajo. Res ni pošteno, vsi si zaslužimo dostojno življenje. Ampak po drugi strani sem pretresena, ko vidim, da se mnogim niti ne da več znajti, zbrati moči, da bi se rešili iz te situacije. Gredo rajši po paket. Predstavljam si, da je to hudo in je treba požreti ves ponos, da greš nekam reč, da nimaš kaj dati v lonec, da ti je zmanjkalo denarja za preživetje. Grozljivo.

Hkrati pa berem, da večji slovenski kmetje le s težavo najdejo koga, ki bi jim pomagal pri obiranju pridelkov. Pa se spomnim na starejši upokojeni par, ki vsako leto poleg vrtnin, ki jih pridela na svojem vrtu, pomaga pri nekem kmetu v zameno za jabolka in druge pridelke. Tudi sama sem letos kot vrtnarka začetnica nekaj pridelala, večine pa ne, ampak s kakšno izmenjavo sem prišla tudi do npr. kumar in stročjega fižola, ki so se nam spridili. In smo vseeno jedli, dobro, zdravo in domače. Vem, to ni isto. Ampak vseeno ne razumem, kako je mogoče, da so otroci lačni. Česa točno so lačni?

Tudi moji hčerki sta s septembrom spet zakorakali skozi vrtčevska vrata. Med poletjem sta veliko časa preživeli z mano, najbolj pa so se mi v spomin vtisnili prizori, ko sta na izletu (brez sladoleda, trampolina in podobnih nujnosti za vsakega otroka) s slastjo vsaka pojedli po tri nektarine, ko sta na travniku pri starih starših zobali ribez z grma, ko mi je starejša pomagala pasirati paradižnik za mezgo, ko sta vozili kolo pred blokom in opominjali sovrstnico, ki je jedla čips na pločniku, da je treba lepo jesti, da hrana ne pada na tla, če pa že, da jo je treba nesti v travo, da jo tam pojedo ptiči ali druge živalice, ko je mlajša na obisku odklonila sadni sok in želela piti vodo, ko sta sedeli pod drevesom in vsaj pol ure kot po tekočem traku in brez prerekanja in ugovarjanja jedli ne najbolj sladke, ampak nonotove češpe.

Vem, ne morem primerjati svojih otrok z otroki, katerih starši so brezposelni ali v slabših službah z nerednimi in mizernimi plačami. Vem, moji otroci imajo polne riti vsega. Ampak vseeno težko verjamem, da tudi drugi slovenski otroci (in družine) nimajo možnosti in priložnosti, da se tako ali drugače najejo dobrih in zdravih živil. To, da včasih otroci brez zadržkov govorijo, da ni kaj jesti, da so lačni, pa si čisto brez težav razložim tudi z domišljavostjo in prezasičenostjo s tv dobrotami od "mlečnih" rezin do Im lovin' it packarij ... Tudi moja najmlajša je bila včeraj popoldne lačna in jokava, ampak pri večerji pa je vedela, da mora pojesti pripravljeni obrok, sicer bo morala lačna od mize ...

Ne vem, morda mešam hruške in jabolka in gre za čisto druge stvari. Ampak preprosto ne razumem.