Črno-belo

Smešno, kako se človek naveže. Popravek - kako se navežem. Niti ne vem za to, pa sem potem vsa solzna, ko obsedim v sobi pred svojim starim na-novo-preseljenim pianinom ("Lahko greš igrat klavir, ampak vaditi boš morala drugje, ne bomo ga kupili..."). V trenutku imam spet 11 let in vadim v zgužvani dnevni sobi našega blokovskega stanovanja. Ali pa 13, ko se mučim s Hrovatom v svoji sobi s krasno jutranjo svetlobo. Ali pa 24, ko s trebuhom in trdimi prsti posedam pred starimi notami v novem bivališču, ki ga tako težko imenujem dom, čeprav je tam nekaj mojega. Ali pa 27, ko ob selitvi v novo stanovanje in večnemu pomanjkanju sredstev za vse, kar še manjka, pomislim tudi na to, da bi pianino prodala.

Ampak ne morem in verjetno nikoli ne bom mogla. Zdaj je doma. Zdaj sem doma.