Ne morem, da ne bi

Ker me nekateri že sprašujejo in je treba pred poslabšanjem vremena in posebej za vse, kar sledi, objaviti tudi takšne sončne fotke. Vsi, ki niste uspeli/utegnili/mogli iti na dopust na morje in vas morske fotke iritirajo, mirno preskočite. Razumem!

V glavnem, mi smo se imeli nadfino. Samo en dan nam je malo vreme zagodlo, kar pa je bilo kot nalašč za malo kolesarjenja. Sicer pa veliko plavanja, potapljanja, skakanja s pomola (not for me, of course!), veslanja, kolesarjenja, branja, igre, teka, v glavnem ni da ni. Ko tako pomislim, se mi zdi, da smo bili na morju vsaj dva tedna, če ne celo več, hehe. Apartma, najden tik pred zajci, je bil zelo nobel, ne predrag in zelo blizu morja, na mirni lokaciji, z ne preveč drugimi dopustniki. V glavnem, milina. Morda celo bolje kot na robinzonu, ker tam ne bi mogli kolesariti, pa še cesto so skoraj do konca zabetonirali, tako da je tudi tek po tistih koncih bolj muka kot veselje (no, razgledi odtehtajo, to pa). Pa nadkul se mi je zdelo tudi to, da smo se veliko vozili po poti, kjer sem pred sedmimi leti v vozičku porivala prvorojenko, zdaj pa nas je bilo že pet! Na otoku in ob tej cesti se razen tistega betona ni prav veliko spremenilo, zaenkrat še uhaja masovnemu turizmu. Upam, da še dolgo! Znabiti, da pridemo po še…

Njega nisem uspela slikati v vodi, je bil pa prava atrakcija, najjaći plivać ;)

tokrat naša uvala na severni strani otoka, levo nad šavjem… ps: veslala do otoka skrajno desno

v ozadju Kornati

robinzonske lepotičke v jutranji bonaci

del betonirane poti, ki sem jo prilično preklela na enem daljšem jutranjem prehitevanju sonca

SNDST*

Odkar sem sposobna odteči malo več, kot samo okrog naše soseske, me zelo navdušuje dejstvo, da lahko s tekom ne le pretegnem svoje zasedene kosti, ampak lahko tudi vidim kotičke, ki so mi bili prej manj znani oz. vidni samo iz avtomobila.

Ko tečeš, je čisto drugače. Ne le klanci, čisto vse ob poti in na obzorju dobi drugačno podobo, občutek, naenkrat se ti zdi, da imaš ves svet pred nogami - dobesedno! - in vse kar moraš, je samo postavljati levo pred desno, pa desno pred levo, naprej, naprej, samo naprej. Počasi seveda. Štejem luknje v asfaltu in jagode ob cesti, ne morem še tempa stopnjevat.


Mogoče bi morala, posebej če mislim izpeljat jesenski masterplan. Vanja pravi, da sem že tekačka, jaz pa dobro vem, da sem še daleč od spodobnih časov (kot ga je npr. usekala Anita na nočni 10ki-chapeau!!), a me vseeno mika ljubljanski polmaraton. Do takrat je še 15 tednov. Moj načrt pravi, da bi šlo. Gotovo ne z rekordom, a kar me zdaj res zanima, po mojem, je ali bom uspela zvoziti načrt in se ga držati, tako kot je treba (posebej v teh dopustniških časih - se to sploh da?!). Pa seveda, ali bi takšno razdaljo preživela. Ker je plan, da do takrat izvedem še en drug masterplan, se mi zdi, da morda malo izzivam in bi bilo bolje, če bi si tokrat naložila malo manjšo porcijo. Decisions, decisions …

Kakorkoli, dejstvo je, da je daljše teke treba nekako naredit zanimive, kombinirati s čim drugim, drugače ostane od družinskega življenja bolj malo. Zgodnje jutranje ure pa tudi ne morejo biti rešitev za vse (ali pač? in se moram odpovedati poznim večerom?!). Zadnjič sem tako en daljši tek in odkrivanje novih tur združila z obiskom na vrtu. In čutim, da je tu okrog nas kup krasnih poti, ki samo čakajo name.

*Spoznavanje narave in družbe s tekom

Do tu je šlo idilično, par ovinkov naprej pa šol in lajež in res strah v kosteh...

Vesela, da je konec in da sem preživela tudi bližnje srečanje s popadljivim psom

Na vrtu že takrat bujno paradižnikovje, zdaj so še večji in zdajzdaj bodo rdeči!

Špinačna polnozrnata pica s skuto, mocarelo in pinjolami

Krogi in nasmehi

Evo, tudi letos nam je uspelo iti, čeprav je šlo za sekunde od odhoda iz službe na vlak in potem naprej po otroke, opremo, dodatne obleke, ker se je mali seveda v zadnjem hipu popacal (potem še polil, a j***ga, takrat so bile tudi popacane suhe cote vredu)... v glavnem malo hektično. In dogodki skupaj z otroki imajo poseben čar, a posrkajo vse (*vse*) atome energije, čeprav naj bi jih v resnici porabljal drugje. Kakorkoli že, šli smo, odtekli, se smejali in uživali. To je pomembno. Kilometrino bom pa očitno morala še enkrat ta vikend pod streho spraviti (sama). Kar je čisto ok.

Tako smo bili zasedeni s tekom, štafetnimi predajami za skrb netekačev, iskanjem napolitank, tekanjem na stranišče, pitjem vode (innn polivanjem!), da niti fotkat nismo uspeli. Smo pa uspeli zbrat kar lepo družinsko statistiko:

- skupaj 51 krogov na štiri tekače;

- mlajša 3 cele odtekla;

- starejša je pa tekla z vsakim od naju malo in nabrala - pazi to: 16 krogov!! Zadnjih 5 proti prepovedi, a se ni dala in kar pobegnila. Seveda je potem v avtu z večerjo v roki zaspala, kar je svojevrsten čudež. In samo upam lahko, da bo jutri lahko normalno hodila...

Skratka, mi smo bli pridni. Lahko ste še vi in v naslednjih 9 dneh v najbližjem kraju odtečete 10 krogov za 10 nasmehov, se imate fino  in hkrati še pomagate tistim, ki imajo manj sreče v življenju.

Vrtičkarji

Zadnjič sem se ob poznih večernih urah vozila z avtom domov in na radiu poslušala posnetek koncerta skupine, ki sem jo intenzivneje poslušala v srednji šoli, ko sem imela enega res dobrega prijatelja, in vedno ko slišim to muziko, sem spet malo mlajša, srečnejša, zadovoljnejša v svoji koži (no, zdaj sem itak 300% bolj kot takrat, ampak saj razumete).

In ja, po tej pesmi so zaradi nadaljevanke postali znani tudi ostali vesoljni Sloveniji, čeprav smo jih mi "lokalci" že prej izvohali in umirali na teh lokalnih in dialektalnih forah. Meni, ki sem se "morala" (hotela, želela; pač sem) znebiti narečnih posebnosti v izgovoru, se je vedno zdelo fascinantno, da nekdo zmore najti tak učinkovit izraz tudi v narečju (itak, tudi Mlakar je car), da sploh ne deluje kmečko, zabito ali debilno … Ok, zašla.

Hotela sem povedat, da so sadike še žive. Žal zaradi pomanjkanja časa še niso uzrle svojega pravega bivališča, tako da so od pomanjkanja prostora že čisto utesnjene in ene že malo obupujejo nad mano, ampak če bo sreča mila, jih kmalu preselim.

In ko smo že pri zeleni sreči, tega ne gre zamuditi! Jaz bi šla na vse, če ...

Dragoceni drobci časa

Pomlad spet divja. Lovi z roki in obveznostmi. Navdušuje s soncem in pomirja z dežjem. Žene naprej, skoraj malo prehitro. Verjetno se imamo res fino! :)

Ko na primer mimogrede skočimo na hrib in proti pričakovanjem vseh pet prileze prav do vrha in tudi strmo navzdol (malo po riti, malo na nogah, pa gre!).

Ko lahko delovni dan razbijem in ukradem čas za zrak, tek in kosilo v najboljši družbi in najlepši okolici.

Ko se prebujajo barve, da si lahko v trenutku odpočijem oči (par minut zelene dela čudeže, poskusite! Lahko pa tudi nova očala, ampak osebno imam raje zeleno …).

Smo hodili in tekli za Ruth

Od petka do nedelje je na Bledu potekal že 3. tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš in ker se mi še vedno oči orosijo, ko pomislim, kako super ženska v vseh pogledih je bila Ruth, sem že lani rekla, da pa želim enkrat it tole odtečt. Tako smo si naredili izlet in bili družinsko aktivni.

Jaz sama, v tekaških copatih, preostali pa skupaj peš, no, tamlajši v nahrbtniku. Ker si domišljam, da letos nisem več začetnica (khmkhm), sem rekla, da kak krog bom pa že zmogla, sicer bom pa malo hodila, pa itak ne bo konec sveta, čeprav se mi je še lani to zdelo nedopustno. Z malo več kompliciranja pri odpravljanju in pakiranju (ker smo imeli še kolo za M-jev nedeljski podvig na morju) smo se v miru in počitniško navdahnjeni pripeljali na Bled, za piko na i nam je pa še sonce posijalo. Otroci so z malo spodbude in veliko prigovarjanja uspeli priti okrog jezera, nekje na polovici smo se srečali, ko sem šla že drugi krog (itak!) in tamalidve sta bili tako veseli, da je bilo vredno, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega njihovega vriskanja in prešernega smejanja. Za drugo leto sta se že javili, da bosta tudi onidve vzeli superge in malo odtekli z mano (no, pol kroga, je rekla ta starejša ;).

Res moram naštudirat poze za fotografiranje med tekom ...

Prometna svoboda

Lahko bi spet napisala eno objavo o povsem nerazumljivi politiki Slovenskih železnic, ki še na tistih progah, ki delujejo in imajo veliko potnikov, ne poskrbi, da bi se ti prevažali varno (pustimo udobje ob strani) in da bi se še naprej in radi vozili z vlakom - vsak, ki se je vsaj kdaj vozil s slovenskimi vlaki, ve,  da je ob ponedeljkih in petkih večja gneča in težko si zamislim, da kdo pri zdravi pameti na progo pošlje kratko konstrukcijo, po možnosti predpotopne bogomoljke (ja, še vedno vozijo), kjer se potem potniki po ozkih hodničkih namestijo na svojih 40x40cm in upajo, da se ne bodo prekucnili čez ogromne potovalke (seriously?! a je danes treba študentom pol hiše s seboj odnest za čez teden? ali odhajajo domov samo vsake pol leta?!). Ampak ne, ne bom sitnarila.

Ker potem, ko stopiš iz nagnetega vlaka na svež ljubljanski zrak (po možnosti med prvimi, da se po desni izogniš komaj premični gneči na peronu oz. podhodu), se ti ni treba iti še ene epizode gnetenja v avtobusu mestnega prometa, ampak so tu Biciklji. Če ni ravno takšna konica, da so vsa stojala že prazna. Ampak na srečo so le nekaj sto metrov naprej pri drugi avtobusni postaji nova stojala in brez težav si sposodim kolo. Seveda po nekaj metrih ugotovim, da moram znižati sedež (in to mi začuda uspe z lastnimi moči, cela ne da bi se umazala). Potem pa hopa na konjička in gremo … no, počasi, z obzirom do vseh jutranje zmedenih pešcev, ki seveda ne pogledajo nikamor, preden prečkajo kolesarsko stezo (ali se po njej lagodno sprehajajo), hvalabogu za zvonček. Ta žal ne pomaga pri avtih, kombijih in tovornjakih, ki parkirajo na pločnik in ravno toliko še na stezo, da se jutranja vožnja sprevrže v adrenalinski podvig (bom podrsala avto ali zdrsnila na cestišče??). Ampak ne glede na vse ovire (yes, they are made to liven up the adventure), v nekaj minut sem na cilju, prevetrene glave (in razmršene frizure) in, če sem z obleko prav zadela temperaturne okoliščine, niti nisem tako zelo ogreta (beri: prepotena). Najpomembneje, izognem se ljudem, gneči, čakanju, drgnjenju, vonjavam. Elegantno!

Zdaj moram najti le še en eleganten način za jutranji razvoz otrok in popoldansko "pobiranje". Peš gre, ampak se mi zdi tako počasi in ker je naše domače mesto eno veliko gradbišče (ob dežju tudi priložnostni blatni dol), je malo neprijetno in še vedno so tu stiki z ljudmi (ja, izogniti se želim vsem, še sebi, če bi bilo mogoče …). Tako da resno razmišljam o temle. Ko sem prvič videla ta stvor na sliki, sem se začela režati v nejeveri, da bi to kdo sploh pomislil dejansko uporabljati. Ampak potem sem že v naši prestolnici videla enega navdušenega atija z doma izdelano različico na navadnem Rogovem kolesu in zgledalo je - no, vsaj praktično!

Živela kolesa … in kolesni polpriklopniki!

Vir

PS: K zgornji objavi in razmišljanju ni v ničemer pripomogla kolesarska obsedenost boljše polovice in nenehno glodanje, gledanje in branje bolj ali manj kolesarskih tem, knjig, člankov, blogov … aa. … Ok, no, malo.

Poletna jesen

V nedeljo smo šli s sončnega predela Slovenije na bolj oblačnega, čeravno nas to niti ni motilo, samo da je v zraku sol in da so blizu igrala in da je dovolj hidracije (ok, tudi sladoled je padel) za pregrete in prepotene bučke (run-play-drink-repeat). Še sonce je posijalo, itak. Lepo nedeljsko dopoldne z mojimi duracell mladiči :) (potem po atijevi vrnitvi s kolesarjenja pa še super kosilo, ki se je razvleklo v večerjo, in tiha nočna vožnja proti domu).

Mami, mami, gremo v lunapark! No, ajde, eno reč vsaka...

Vesela k' radio

Bom začela s peticijo, da vlada/občine vsaj tole nastavijo v vsako mesto

Nista in nista se naveličali … odkrivanje kopnega in gusarska vojna in ni da ni

Tudi duracell se enkrat izprazne … ;)