Ena od starih šol učenja tolmačenja zagovarja, da je treba študente postaviti pred situacije, ki jih presenetijo, v katerih jim je nelagodno, npr. da morajo adhoc tolmačiti stoje na mizi. Ker če zjutraj poješ živo žabo, se ti čez dan ne more zgoditi nič hujšega.
Pred kratkim sem posnela kratek pogovor (v katerem sem želela povedati vse, po možnosti brez vdiha in pavze in zaključenega stavka, ja) za #MetaPHoDcast. Čeprav še ne vidim ciljne črte svojega doktorata, a takšnih povabil ne dobiš vsak dan, hkrati pa je to dobra brca, da se bolj resno lotim (ja, počitnice so bile dolge), zato nisem oklevala.
Druga in tretja brca sta tudi neobhodni del akademske kariere (ki se, mimogrede, izteka), in sicer jutri predstavim svoje delo pred Oddelkom, v sredo pa pred drugimi jezikoslovno navdahnjenimi raziskovalci s fakultete (od katerih naslovov predstavitev se mi že šibijo kolena). Da se mi delajo cmoki v grlu (kako je to slišati, poslušaj zgornji posnetek), ni treba posebej ponavljati. A moja nova stara filozofija pravi (hvala, M*), da je vse ok. Da par globokih vdihov reši marsikaj in da res res potrebujem brco v rit, če mora biti taka huda, naj pač bo. Upam, da dovolj, da mi ne bo treba poseči po kakšnih še hujših samokaznovalnih metodah.
Držim pesti na vseh udih :-)
OdgovoriIzbrišimi smo s tabo, vsi na Z
OdgovoriIzbrišiČisto podpluto rito boš imela od teh brc. Tudi jaz držim pesti!
OdgovoriIzbrišiHujših samokaznovalnih metodah. :)
OdgovoriIzbrišiSrečno!