Ne morem, da ne bi

Ker me nekateri že sprašujejo in je treba pred poslabšanjem vremena in posebej za vse, kar sledi, objaviti tudi takšne sončne fotke. Vsi, ki niste uspeli/utegnili/mogli iti na dopust na morje in vas morske fotke iritirajo, mirno preskočite. Razumem!

V glavnem, mi smo se imeli nadfino. Samo en dan nam je malo vreme zagodlo, kar pa je bilo kot nalašč za malo kolesarjenja. Sicer pa veliko plavanja, potapljanja, skakanja s pomola (not for me, of course!), veslanja, kolesarjenja, branja, igre, teka, v glavnem ni da ni. Ko tako pomislim, se mi zdi, da smo bili na morju vsaj dva tedna, če ne celo več, hehe. Apartma, najden tik pred zajci, je bil zelo nobel, ne predrag in zelo blizu morja, na mirni lokaciji, z ne preveč drugimi dopustniki. V glavnem, milina. Morda celo bolje kot na robinzonu, ker tam ne bi mogli kolesariti, pa še cesto so skoraj do konca zabetonirali, tako da je tudi tek po tistih koncih bolj muka kot veselje (no, razgledi odtehtajo, to pa). Pa nadkul se mi je zdelo tudi to, da smo se veliko vozili po poti, kjer sem pred sedmimi leti v vozičku porivala prvorojenko, zdaj pa nas je bilo že pet! Na otoku in ob tej cesti se razen tistega betona ni prav veliko spremenilo, zaenkrat še uhaja masovnemu turizmu. Upam, da še dolgo! Znabiti, da pridemo po še…

Njega nisem uspela slikati v vodi, je bil pa prava atrakcija, najjaći plivać ;)

tokrat naša uvala na severni strani otoka, levo nad šavjem… ps: veslala do otoka skrajno desno

v ozadju Kornati

robinzonske lepotičke v jutranji bonaci

del betonirane poti, ki sem jo prilično preklela na enem daljšem jutranjem prehitevanju sonca