September ne bi bil september, če ne bi bil malo divji, malo razmišljujoč, precej deloven, poln svežih idej in elana in hkrati zelo utrujajoč. Dejstvo. Pa čeprav letos ni bilo nobene bistvene spremembe, drugi razred pač ni prvi, v vrtcu so pa vsi naši od vedno tako ali tako skoraj raje kot doma. A otroci rastejo, najstarejša mi vsak dan znova dokazuje, da precej hitreje, kot sama dojemam. Pojavljajo se "težave", ki jih ne znam, zmorem rešiti v sekundi, tako kot nalepiš obliž na krvaveče koleno (check), najdeš copate brez gume za prve ure baleta (check), zamenjaš kup hlač s številko večjimi, čeprav so mu bile še pred nekaj tedni čisto ok (check), narediš izvedljiv logistični načrt, čeprav vključuje kar nekaj spremenljivk in so tri lokacije narazen več kot 22 km (check). Vse to se da. Vse to znam.
A tale vzgoja ne več tako mladih mladičev me je ob vsem ostalem kaosu (stresu) kar pošteno stisnila v kot. Verjetno prvič - sem si in ji priznala, da ne vem, kaj narediti, da nimam rešitve, da mi je težko in se mi situacija zdi nemogoča, nerešljiva. Pa čeprav sem starš in naj bi vedela in znala vse (po njeno). Potem sem jo objela. A že pred tem sem začutila, da se mi je kamen odvalil od srca in tudi njena ramena so se malo sprostila. Obema je bilo lažje. "Problem" ni bil rešen, nobenega "načrta rešitve" na obzorju, a naenkrat je bil svet lepši. Zadihali sva s polnimi pljuči. Obe! Očitno je včasih res čisto dovolj, da priznaš svojo nemoč in jo sprejmeš. Potem se stvari premaknejo naprej.
Počasi je živčnosti manj, celo zjutraj. Več smeha. Več dotikov in objemov. Vse bolj se zavedam njihove moči in koliko jih potrebujem(o). Vsi.
Ker je tempo naenkrat spet divji in letamo sem in tja. V resnici se imamo krasno. A le če smo povezani in se čutimo.
Kakšen je pa kaj vaš september?
 |
| Prvi september. Tako hitijo, da jih še ujeti ne morem! |
 |
| Počasi, a razdalja vendarle je |
 |
| Na vrhu vetrovnega Snežnika |
 |
| Tako je pihal, kar ves čas! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar