Ravno prav

Ugotovitve nekega poletja:

1) ne hvali dneva pred nočjo ... ampak ko je lepo in fajn, se vseeno ustavi in zahvali. vdihni in uži(va)j. sonce. vodo. veter. višino. svežino. mesečino.

2) vroče je ok. krila in obleke so zakon. x-kolena gor ali dol. samo še udobne "tašik" sandale naj mi en naredi, da bodo podplati zdržali mojih 6km dnevno.

3) otroci so otroci in so glasni in so divji. in je ok. tudi ko padejo s škarpe. ali pa s pomola. ko je dopust je dopust. za vse.

4) družina je ena sama. pa čeprav razvlečena čez pol sveta in kopico dialektov, jezikov. negovati, dokler lahko.

5) paradiž(nik)a ni nikoli preveč.

6) ne veš, da zmoreš, dokler ne poskusiš. šefovati. se spustiti po strmi skali z zajlo. preživeti dopust doma, ne da bi se lotil generalnega čiščenja - ne da bi imel slabo vest. tri tedne ne prižgati štedilnika razen za tri minute, da se skuha kava ali jajca - in jesti polnovredne obroke. se da.

7) ne vem, kakšno je vprašanje, ampak GT je odgovor.

Območje udobja je out

Ena od starih šol učenja tolmačenja zagovarja, da je treba študente postaviti pred situacije, ki jih presenetijo, v katerih jim je nelagodno, npr. da morajo adhoc tolmačiti stoje na mizi. Ker če zjutraj poješ živo žabo, se ti čez dan ne more zgoditi nič hujšega.

Pred kratkim sem posnela kratek pogovor (v katerem sem želela povedati vse, po možnosti brez vdiha in pavze in zaključenega stavka, ja) za #MetaPHoDcast. Čeprav še ne vidim ciljne črte svojega doktorata, a takšnih povabil ne dobiš vsak dan, hkrati pa je to dobra brca, da se bolj resno lotim (ja, počitnice so bile dolge), zato nisem oklevala.

Druga in tretja brca sta tudi neobhodni del akademske kariere (ki se, mimogrede, izteka), in sicer jutri predstavim svoje delo pred Oddelkom, v sredo pa pred drugimi jezikoslovno navdahnjenimi raziskovalci s fakultete (od katerih naslovov predstavitev se mi že šibijo kolena). Da se mi delajo cmoki v grlu (kako je to slišati, poslušaj zgornji posnetek), ni treba posebej ponavljati. A moja nova stara filozofija pravi (hvala, M*), da je vse ok. Da par globokih vdihov reši marsikaj in da res res potrebujem brco v rit, če mora biti taka huda, naj pač bo. Upam, da dovolj, da mi ne bo treba poseči po kakšnih še hujših samokaznovalnih metodah. 

Tu in tam in vsepovsod

September ne bi bil september, če ne bi bil malo divji, malo razmišljujoč, precej deloven, poln svežih idej in elana in hkrati zelo utrujajoč. Dejstvo. Pa čeprav letos ni bilo nobene bistvene spremembe, drugi razred pač ni prvi, v vrtcu so pa vsi naši od vedno tako ali tako skoraj raje kot doma. A otroci rastejo, najstarejša mi vsak dan znova dokazuje, da precej hitreje, kot sama dojemam. Pojavljajo se "težave", ki jih ne znam, zmorem rešiti v sekundi, tako kot nalepiš obliž na krvaveče koleno (check), najdeš copate brez gume za prve ure baleta (check), zamenjaš kup hlač s številko večjimi, čeprav so mu bile še pred nekaj tedni čisto ok (check), narediš izvedljiv logistični načrt, čeprav vključuje kar nekaj spremenljivk in so tri lokacije narazen več kot 22 km (check). Vse to se da. Vse to znam.

A tale vzgoja ne več tako mladih mladičev me je ob vsem ostalem kaosu (stresu) kar pošteno stisnila v kot. Verjetno prvič - sem si in ji priznala, da ne vem, kaj narediti, da nimam rešitve, da mi je težko in se mi situacija zdi nemogoča, nerešljiva. Pa čeprav sem starš in naj bi vedela in znala vse (po njeno). Potem sem jo objela. A že pred tem sem začutila, da se mi je kamen odvalil od srca in tudi njena ramena so se malo sprostila. Obema je bilo lažje. "Problem" ni bil rešen, nobenega "načrta rešitve" na obzorju, a naenkrat je bil svet lepši. Zadihali sva s polnimi pljuči. Obe! Očitno je včasih res čisto dovolj, da priznaš svojo nemoč in jo sprejmeš. Potem se stvari premaknejo naprej.

Počasi je živčnosti manj, celo zjutraj. Več smeha. Več dotikov in objemov. Vse bolj se zavedam njihove moči in koliko jih potrebujem(o). Vsi.

Ker je tempo naenkrat spet divji in letamo sem in tja. V resnici se imamo krasno. A le če smo povezani in se čutimo.

Kakšen je pa kaj vaš september?

Prvi september. Tako hitijo, da jih še ujeti ne morem!

Počasi, a razdalja vendarle je

 

Na vrhu vetrovnega Snežnika

Tako je pihal, kar ves čas!

Začetki/konci IV

Ja, takole je, vsega lepega je enkrat konec. Ampak potem pride drugo lepo in vznemirljivo. Malo s strahom gledam naprej, a se veselim, da bom spet več med ljudmi in zaposlena še s čim drugim kot brisanjem rite (čeprav je silno srčkana in mehka ;)). No, čisto tako zares mi je bilo na porodniškem dopustu zelo lepo, tako zelo, da je minilo kot blisk in nisem naredila nič od načrtovanega študijskega dela, kar pomeni, da ga bo zdaj več. In Rok še bližje. Bo pa, upam, tudi čas, ki bo namenjen izključno temu. In morda malo manj časa za druge pisarije … ampak na to ste se zdaj že navadili, a ne?