Seveda sem prejšnji teden preživela, uspešno obdelala vse obveznosti in se ob vsem skupaj še fino imela. Še enkrat znova se je izkazalo, da sem lahko pod stresom izjemno učinkovita, hkrati pa me ne neha presenečati, kako brez težav pomikam svoje meje, če je pač treba. Spanja je bilo resda bolj malo, a seznam je obkljukan, prav gotovo sem si zaslužila značko za učinkovitost (ne bom rekla prizadevnost, ker bi se na marsikaj lahko pripravila veliko prej in ne v zadnjem hipu, ampak to je že spet tista znana stara zgodba). Kljub vsesplošni fizični utrujenosti (trije dnevi tolmačenja niso mačji kašelj) sem v nedeljo uspela tudi obuti športne copate in odteči enega od zadnjih daljših tekov, tako da je bil občutek uspešnosti in doseženih ciljev še toliko večji, posledično sem tudi še malo bolj zmahana. Ampak tako je, stisnit zobe, izkoristit minute, ko jih lahko, sicer pa gremo na polno naprej. Pogodba o zaposlitvi mi poteče čez 9 tednov. Kar pomeni, da imam še točno toliko časa za "brezskrbno" pisanje doktorata, potem bom morala zagrizti v drugo delo in se spopadati s kupom drugih "zabavnosti", ki te doletijo, ko si spet samostojno na trgu. Prelomno obdobje. Polno vprašanj in skrbi, vznemirjenja in vznesenosti. Ampak s tem se bom ukvarjala potem. Zdaj je čas za osredotočenost in mirnost. Čas za pisanje.
Hvala vsem za držanje pesti in hvala mojim za varstvo in dragim za prenašanje izbruhov/zatopljenosti vase ... obljubim, da bo kmalu konec!
Sej smo vedeli, da boš!
OdgovoriIzbrišiBravo, bravo!