V dvoje je lepše

Tudi pri domačih živalih. Š. mi je že dolgo govorila, da bi bilo morda fino, če bi Pablo dobil družbo, da bi potem morda manj "škode" delal, ko nas ni doma (odpiral omare, predale in perilo ven metal...), da bi pač vedno imel še nekega kompanjona - ko bi se mu hotelo, ko pa ne, pa se mački itak umaknejo na svoje. Ampak seveda, dva mačka, je dvakrat toliko kot en maček ... in smo premišljevali in premišljevali. Pred kratkim pa smo videli, da so imeli pri Mačji hiši zelo hudo gnečo in takrat smo šli skozi slikice mačk, ki so iskale dom. Ena mala zvedava Soča nama je takoj padla v oči in brez posebnega pomišljanja sva rekla, ok, tale pride k nam (čeprav sem seveda jaz spet hotela oranžiko, ampak šmenta, sami fanti!). Sicer smo jo morali malo počakati, ker je staknila eno okužbico, ampak zdaj je že kake tri tedne pri nas, je že udomačena in prekrščena, tudi Pablo jo je čisto lepo sprejel. Po prvih treh dneh pihanja sta zdaj že kolega, danes sta se najprej malo stiskala na soncu, zvečer pa tudi v naslonjaču. Tudi na otroški živžav se je navadila, V jo je seveda kmalu "natrenirala" in se ji tudi že v naročju lepo pusti božati, najmlajši je navdušen, ker jo čisto brez težav (in zelo ljubko) kliče: "Lola! Lola!" Najstarejša pa je tudi naenkrat našla več veselja in zanimanja - za oba mačka (prej je bila bolj ravnodušna do mačkona). In tako imamo zdaj doma dvojno tigrasto kepo veselja in predvsem predenja.