ZA

ZAdnji čas smo priča toliko strahu, užaljenosti, paranoje in odsotnosti zdrave pameti, da znova obupujem. Žalosti me, da ljudje tako malo zaupajo vase in v svoje družine, da se čutijo ogroženi od vsega, kar je zunaj, naj bo to družba, šola ali neka neosebna črka oz. beseda na papirju.

Znova se potrjuje, kako malo zaupanja premoremo Slovenci. Ne le vase, ampak tudi v javne instance, od CSD-jev, ki, verjamem, z vso resnostjo in odgovornostjo opravljajo svoje delo, tudi pri posvojitvah, do zavoda za šolstvo in ministrstva, ki menda v skladu z ustaljeno doktrino določajo šolski kurikul in potrjuje učbenike.

Saj se tudi jaz ne strinjam z vsem, kar vidim v učbenikih naše drugošolke. Ravno zadnjič sem se razburjala, ker so jim v isti učni uri predstavljali tako geometrijske like kot telesa in je revica potem seveda vse skupaj med seboj mešala. Ampak to je moje mnenje, ki ga v teh primerih poskušam zadržati zase, ker vseeno pa zaupam, da vedo, kaj delajo in da bo na koncu moj otrok razumel snov in se naučil tega, kar se mora naučiti. V vseh teh primerih so to izobraženi in usposobljeni ljudje, strokovnjaki, ki odgovorno opravljajo svoj poklic (podobno kot tile) in so zato tudi primerno plačani (kot tile in tile in še kdo niso, kar je res zaskrbljujoče, za družbo in državo).

Prepričana pa sem tudi, da se bodo moji otroci temeljnih stvari, vrednot, ki so po mojem pomembne za njihov skladni razvoj v samostojne, samozavestne in empatične osebe, naučili najprej v družini. Vemo že, da je vsaka družina po svoje nesrečna in vsaka bije svoje bitke, a na koncu šteje to, da se znaš in zmoreš postaviti na svoje noge, da na nek način presežeš to svojo izvorno družino in živiš pomirjen s sabo in s svetom, si ustvariš svojo družino ali pač ne, takšne stvari so stvar odoločitev in okoliščin.

Zase lahko šele zdaj trdim, da razumem in cenim svojo primarno družino, starše, vse njihove odločitve, dejanja in besede, ki jih kot otrok ali mladostnica pogosto nisem in zaradi katerih sem bila marsikdaj prizadeta, slabe volje, prepričana, da sem za nekaj (tisti nek neobstoječi ideal) prikrajšana. Še vedno se s čim ne strinjam, a sem vse to sprejela, odpustila, ker vem, da sta se vedno odločala, kot sta takrat mislila, da je najbolje, in šla sem naprej. Zdaj vem, da sem jaz na vrsti, da opravim svojo starševsko dolžnost. Vem, da ga marsikdaj pobiksam in da sem pogosto najslabša mama na svetu (kar tudi kdaj slišim), a se mi to zdi normalni del odraščanja. Kako "dobro" svojo nalogo opravljam, pa bo pokazal šele čas. Pravijo, da šele takrat, ko imaš vnuke, vidiš, kako dobro si vzgojil svoje otroke.

Mene ne skrbi, dejstvo, da je E najraje v fantovski družbi, da ji ne dišijo špangice in kitke, da ima raje široke trenerke in divjo igro s žogo. Zdaj tudi sama že vidi, da ni takšna kot ostale punce, enkrat me je celo vprašala, če je fant, pa sem ji seveda lepo povedala, da ne, da je seveda punca in da je čisto prav, da počne stvari, ki so ji všeč, in se druži s tistimi, s katerimi se dobro počuti. Da zaradi tega ni nič manj punca, da je vse to ok. Ali morda ni??

Ne vem, o vsem tem razmišljam zadnje tedne. Sem in tja se oglasim, ker se mi zdi, pomembno, da imamo svoje mnenje in da ga povemo na glas. Iskreno in spoštljivo, do sogovorcev in teme. Vse žalitve in sovražnost, nestrpnost in nespoštovanje do drugače mislečih pa me zadnje čase res res odbijajo. Smo se res v odnosu drug do drugega pripravljeni spustiti tako nizko? Ne vem, to ni družba, v kateri želim živeti. To ni država, s katero bi se lahko poistovetila.