ZA

ZAdnji čas smo priča toliko strahu, užaljenosti, paranoje in odsotnosti zdrave pameti, da znova obupujem. Žalosti me, da ljudje tako malo zaupajo vase in v svoje družine, da se čutijo ogroženi od vsega, kar je zunaj, naj bo to družba, šola ali neka neosebna črka oz. beseda na papirju.

Znova se potrjuje, kako malo zaupanja premoremo Slovenci. Ne le vase, ampak tudi v javne instance, od CSD-jev, ki, verjamem, z vso resnostjo in odgovornostjo opravljajo svoje delo, tudi pri posvojitvah, do zavoda za šolstvo in ministrstva, ki menda v skladu z ustaljeno doktrino določajo šolski kurikul in potrjuje učbenike.

Saj se tudi jaz ne strinjam z vsem, kar vidim v učbenikih naše drugošolke. Ravno zadnjič sem se razburjala, ker so jim v isti učni uri predstavljali tako geometrijske like kot telesa in je revica potem seveda vse skupaj med seboj mešala. Ampak to je moje mnenje, ki ga v teh primerih poskušam zadržati zase, ker vseeno pa zaupam, da vedo, kaj delajo in da bo na koncu moj otrok razumel snov in se naučil tega, kar se mora naučiti. V vseh teh primerih so to izobraženi in usposobljeni ljudje, strokovnjaki, ki odgovorno opravljajo svoj poklic (podobno kot tile) in so zato tudi primerno plačani (kot tile in tile in še kdo niso, kar je res zaskrbljujoče, za družbo in državo).

Prepričana pa sem tudi, da se bodo moji otroci temeljnih stvari, vrednot, ki so po mojem pomembne za njihov skladni razvoj v samostojne, samozavestne in empatične osebe, naučili najprej v družini. Vemo že, da je vsaka družina po svoje nesrečna in vsaka bije svoje bitke, a na koncu šteje to, da se znaš in zmoreš postaviti na svoje noge, da na nek način presežeš to svojo izvorno družino in živiš pomirjen s sabo in s svetom, si ustvariš svojo družino ali pač ne, takšne stvari so stvar odoločitev in okoliščin.

Zase lahko šele zdaj trdim, da razumem in cenim svojo primarno družino, starše, vse njihove odločitve, dejanja in besede, ki jih kot otrok ali mladostnica pogosto nisem in zaradi katerih sem bila marsikdaj prizadeta, slabe volje, prepričana, da sem za nekaj (tisti nek neobstoječi ideal) prikrajšana. Še vedno se s čim ne strinjam, a sem vse to sprejela, odpustila, ker vem, da sta se vedno odločala, kot sta takrat mislila, da je najbolje, in šla sem naprej. Zdaj vem, da sem jaz na vrsti, da opravim svojo starševsko dolžnost. Vem, da ga marsikdaj pobiksam in da sem pogosto najslabša mama na svetu (kar tudi kdaj slišim), a se mi to zdi normalni del odraščanja. Kako "dobro" svojo nalogo opravljam, pa bo pokazal šele čas. Pravijo, da šele takrat, ko imaš vnuke, vidiš, kako dobro si vzgojil svoje otroke.

Mene ne skrbi, dejstvo, da je E najraje v fantovski družbi, da ji ne dišijo špangice in kitke, da ima raje široke trenerke in divjo igro s žogo. Zdaj tudi sama že vidi, da ni takšna kot ostale punce, enkrat me je celo vprašala, če je fant, pa sem ji seveda lepo povedala, da ne, da je seveda punca in da je čisto prav, da počne stvari, ki so ji všeč, in se druži s tistimi, s katerimi se dobro počuti. Da zaradi tega ni nič manj punca, da je vse to ok. Ali morda ni??

Ne vem, o vsem tem razmišljam zadnje tedne. Sem in tja se oglasim, ker se mi zdi, pomembno, da imamo svoje mnenje in da ga povemo na glas. Iskreno in spoštljivo, do sogovorcev in teme. Vse žalitve in sovražnost, nestrpnost in nespoštovanje do drugače mislečih pa me zadnje čase res res odbijajo. Smo se res v odnosu drug do drugega pripravljeni spustiti tako nizko? Ne vem, to ni družba, v kateri želim živeti. To ni država, s katero bi se lahko poistovetila.

Pridne punčke

Si domišljam, da sama ne sodim v to kategorijo, ker imam zelo rada izzive, čeprav me seveda pogosto oblijejo kaki dvomi in nisem vedno najbolj prijazna do sebe … kakor koli, močno upam, da bom znala zrasti vsaj zdaj, da bom hčerkama predala to, kar res šteje in je za njuno prihodnost pomembno.

"How often have you found yourself avoiding challenges and playing it safe, sticking to goals you knew would be easy for you to reach? Are there things you decided long ago that you could never be good at? Skills you believed you would never possess? If the list is a long one, you were probably one of the Bright Girls--and your belief that you are "stuck" being exactly as you are has done more to determine the course of your life than you probably ever imagined. Which would be fine, if your abilitieswere innate and unchangeable. Only they're not." (tu)

Popolno otroštvo

Zadnjič smo v pogovoru s kolegi in kolegicami v službi (do +/-30 let) spet enkrat ugotavljali, kako so se časi spremenili, kako ni nikjer videti otrok (recimo šoloobveznih), kako smo mi v našem otroštvu ves čas viseli zunaj in bili posledično vedno kaj pobuškani, popraskani, z vsaj petimi najboljšimi prijatelji ali najhujšimi sovražniki - odvisno od obdobja, seveda pa smo vse sami urejali med sabo, staršev nismo niti vpletali v naše zgodbe, ampak smo bili sami gospodarji sveta in soseske in otroških iger. 

Starši so nam zaupali, da se bomo držali navodil (samo do tam, samo do takrat), vedeli smo, da se z neznanci ne govori, da se znance pozdravlja, da se živali ne nadleguje in da ne smemo na cesto. Kolegica je pripomnila, da jo je enkrat zaradi nepazljivosti oplazil avto in da je samo tekla stran, kolikor je mogla (voznik pa za njo, ker ga je skrbelo, da je ni kaj poškodoval), in da doma več let ni povedala za ta incident, ker je vedela, da se ne bi smela zadrževati v bližini ceste, če pa že, pa le ob skrajnem robu. 

Skrajen primer, ampak se mi zdi, da dobro kaže na to, kako smo mi rasli v časih, ko so nam starši zaupali, ko se jim ni bilo treba nenehno ukvarjati z nami, ko smo otroci vedeli, da moramo samo urediti vse naloge in obveznosti za šolo, potem pa lahko šibamo ven in uživamo. Ko smo mi prevzemali odgovornost za naša ne/ravnanja. Bili smo kot ptički na veji, ampak seveda tudi z obveznostmi. Nekajkrat na teden smo imeli kakšno obšolsko dejavnost, kaj v domačem kraju, kaj v sosednjem (takrat smo se otroci še vozili z avtobusi, ali pa smo se s starši drugih otrok dogovorili, da vsak teden eden pelje...), ampak vse skupaj je bilo veliko bolj uravnoteženo, normalno.

Kaj pa danes? Res so se časi spremenili, res je veliko več prometa, ampak manijaki so bili tako takrat kot danes. Samo da danes otrokom jemljemo samostojnost, jim na poti v šolo nosimo šolsko torbo (če jih že ne peljemo tja kar z avtom), jim organiziramo čas, jih vodimo sem in tja, ko pa so slučajno doma, velikodušno odstopamo računalnik ali celo nabavljamo osebne računalnike, pod pretvezo, da jih nujno potrebujejo za šolo. Jim v sobo namontiramo televizor z dvd predvajalnikom, da jim ne bo treba trpeti, ko starši gledamo dnevnik (zgroženo sem izvedela, da imajo nekateri otroci to "srečo" že pri 4 letih ... ). V šoli jim ni treba sodelovati in delati, ker itak vedo, da bodo lahko doma vse skupaj vključno z domačo nalogo predelali s starši, ki jim bodo seveda tudi redno priskočili na pomoč pri delanju plakatov in podobnih izdelkov. Če bo pri kakšni snovi res hudo, bodo itak poskrbeli za inštrukcije, o kakšni razredni pomoči pri sošolcih pa menda ponekod že dolgo ni ne duha ne sluha.

Seveda karikiram in posplošujem in res trdno upam, da to ne velja za vse, ampak menda je to kar opazen in vse pogostejši trend. Sploh kar zadeva vpletanje staršev v šolsko delo otrok - in potem se tisti otroci, katerih starši jim "nočejo" pomagati, ker mislijo, da ni potrebno in se to pač ne dela, počutijo manjvredni, večkrat pa so potem tudi "kaznovani", ker njihovi plakati in izdelki pač niso tako popolni in odlični kot izdelki (staršev) njihovih sošolcev. Grozljivo.

Se lahko vprašam, zakaj točno imamo otroke? So otroci projekt staršev? S samo tekmovalnostjo in "dokazovanjem" sposobnosti nimam težav, ampak da se v "tekme" otrok vpletajo starši, se mi zdi pa višek nedopustnosti. Ko tako gledam nazaj na svoje otroštvo, sem lahko le hvaležna svojim staršev za način, na katerega so me vzgajali, čeprav se takrat nisem vedno z vsem strinjala in se mi je zdelo največja krivica, da moram pa jaz sama to in to narediti za šolo ali v gospodinjstvu. Hvaležna, da niso imeli popolnega nadzora nad mojim življenjem, da so mi pustili, da sem se sama opekla in pridobila buške, kjer in ko je bilo to potrebno. Da so moje obšolske dejavnosti moja stvar, za katero bom "žrtvovala" svoj čas, pa tudi kak del svojih prihrankov, če bo treba (od nakupa inštrumenta do vožnje z avtobusom). Da stvari niso samoumevne, ampak da je za vse potrebno nekaj truda in volje.

Ne, danes ni tak čas. Za otroke mora biti vse le najboljše in popolno. Zanje se odločimo, ko imamo vse "pošlihtano", da se jim lahko v celoti posvetimo in se cele dneve oziroma popoldneve in večere, ko pridemo iz službe, ukvarjamo z njimi. Vse jim kupimo, vse prinesemo "pod rit", jih vpišemo na to in to srednjo šolo, kjer bodo imeli takšne in takšne predispozicije za vpis na takšno in takšno fakulteto. Ko so težave z uspehom, se takoj angažiramo in urgiramo pri profesorjih, pišemo opravičila in moledujemo za nove priložnosti (ja, tudi na fakulteti). In potem se čudimo, da nimajo odnosa do ničesar in nikogar, da se še pri tridesetih oklepajo domačega ognjišča in niso sposobni postaviti na svoje noge.

Vem, bezljam od ene teme k drugi, to so zapleteni sociološko-kulturološki in pedagoški pojavi in procesi, ki jih gotovo niti približno ne razumem. Ampak če imam prav ali ne, mislim, da otrokom danes ni nič huje ali slabše, kot je bilo nam, k večjemu nasprotno. Naj imajo svoje otroštvo, naj pustijo svoji domišljiji in talentom prosto pot, naj se učijo tudi na svojih napakah, pa čeprav boli (njih in nas), naj (z)rastejo v samostojne in odgovorne odrasle.

ps: čez dvajset let me pokličite in vprašajte, kako kaj moji otroci in ali se še držijo domačega ognjišča ... ;)

Okus za

Na poti v vrtec smo danes zjutraj kot običajno srečevale horde otrok in najstnikov na poti v hram učenosti, ki je čisto nasproti vrtca. Kot vedno smo komentirale njihove torbe, ki E že od začetka šolskega leta najbolj zanimajo in najraje bi tudi sama imela eno tako veliko, brez koles (na hrbtu, se razume!), pisanih barv z vsemogočo vsebino, od velikih zvezkov do pisanih barvic in ne pozabimo na škarje in lepilo in čopiče in vodene barvice, take z globokimi posodicami za barvo, ki jih ne bo tako hitro zmanjkalo kot pri tistih doma. In s knjigami, seveda, da ji "ne bi bilo dolgčas v šoli".

Ko tako stopicljamo po pločniku in nas prehiteva vse sorte mularije, gresta mimo dve punci in E kot iz topa izstreli: "Mami, glej kakšni grdi lasje. Tole pa ni lepo, jaz pa ne bi imela takšnih las. A ne, da to ni lepo"
Odleglo mi je iz dna srca in upam, da jo bo dolgo še držalo. Zahvaljevala sem se bogu in svetu, da sem doslej pri frizerki (2x) odločno zavrnila kakršno koli poseganje v njene lase z "nedolžnimi maskarami za lase" v modrih, roza, zelenih ali še kakšnih drugih nemogočih barvah, čeprav naj bi se po nekaj pranjih "povsem sprali". No go.

Me smo očitno za "natur". Moj frizer pa mi tudi nikoli ne pozabi čestitati za to, da vztrajam - in resno misli!

Vzgojno razsvetljenje (spet enkrat!)

Že pred časom sem bila na krasnem predavanju pogovoru z Markom Juhantom na lokalni šoli, pa o njem še nisem utegnila napisati ničesar. Tisti večer je bil eden od najbolj razsvetljujočih v zadnjem času. Morda je ravno takšno obdobje, letni čas, zvezdna konstelacija, kaj jaz vem kaj, ampak starejša mladička je postala kar zahtevna in včasih kar malo nemogoča. Ali pa sem s svojimi zahtevami in pričakovanji postala nemogoča jaz, tega še ne vem, moram ugotovit ...

Ampak gospod Juhant mi je s svojim preprostim, humornim pripovedovanjem anekdot in življenjskih resnic pobožal ranjen materinski ego (ker sem bila sveto prepričana, da sem najslabša in najbolj nemogoča mama, če imam takega nemogočega otroka) in me pomiril. Vse je ok. In za vzgajanje otrok pač ne rabiš nobenih priročnikov in metod in veleumnih strategij. Za vzgajanje otrok si pač to, kar in kdor si. Upam, da se mi je zdaj enkrat za vse večne čase vtisnilo v možgane (po možnosti tudi male...), da mi ni treba bit mama, govorit tega in tega, delat to in to, prepovedovat to in to, ker se pač tako vzgaja. Saj v bistvu vse to vem, samo včasih človek pač skrene, zlasti pod nekimi vtisi vedno budno spremljajoče in ocenjujoče okolice in pametnih tetk, stricev in kar je najlepše, popolnih neznancev ... Briga me! Resno!

Skratka, v tistih slabih dveh urah sem se nekako spravila sama s sabo in s svojo nepopolnostjo, ker me v resnici zanima samo to, v kakšna človeka bosta zrasli moji dve hčerki. Jaz tu res nisem pomembna. In zdaj imam v glavi samo še to, vem, kaj jima želim predati in kaj ju naučiti, ampak večino dela bosta morali opraviti sami.

E je že dovolj velika in že ve, da določena ravnanja prinesejo določene posledice. Včasih z njimi ni zadovoljna. Ugotovi, da je zaspana, če ne gre čez opoldne vsaj malo počivat. Da ji je vroče, če se namesto sandalov po lastni želji obuje superge (z nogavicami seveda). Da brezglavo tekanje po makadamu prej ali slej privede do opraskanih kolen, po možnosti obeh in še rok. Da se divje norenje in skakanje po kavču konča z buškami. Zato po novem skače samo po tleh. Preden greva ven, vpraša, koliko je vroče, kaj naj obuje. S spanjem se kdaj še poskuša poigrati, kolena bodo pa verjetno večno opraskana. Res se ne mislim sekirat in še manj mislim izgubljat glasilke z nenehnim opozarjanjem. Pika.

Prav posebej pa je pri nas lepo, ker je ugotovila, da lahko pomaga in da smo celo zelo veseli in navdušeni nad tem. Tako je zdaj zadolžena za pripravo mize za obed, na koncu tudi sama pospravi pladnje. Zelo ponosna je, ko ji dovolim, da skupaj zloživa posodo v stroj. Ko ji dam v roke mešalnik in lahko sama prestavi na najvišjo hitrost, ji pa učke sploh najbolj zažarijo. To, da iz trgovine vedno nese eno stvar (ne nujno najmanjšo in najlažjo), pa že tako dolgo prakticiramo in res vidim, da ji veliko pomeni, da je koristna in pomaga. Meni pa tudi - ker se mi potem ni treba (preveč) ukvarjati s tečkarjenjem, kaj vse bi imela in zmetala v svoj mali voziček (ker potem mora vse to nesti)... Da mi pridrži vhodna (ne tako lahka) vrata, je sploh dobrodošlo in to ji vsakič znova čisto iskreno povem, ko z najmlajšo v naročju, dvema torbama na rami in še kakšno v roki prisopiham čez prag (ker pač ne maram hodit petkrat in se vedno raje oprtam kot ena mula...).

V glavnem lepo se imamo. Mama si brez slabe vesti dovolim, da kdaj rečem, ne, ne morem, zdaj bi pa rada v miru prebrala časopis/pošto/karkoli, pridem k tebi čez petnajst minut. In deklica se (bolj ali manj hitro) zamoti, mama pa srečna ukradem nekaj minut za sebe. Luksuz! :) Moje zlato vzgojno pravilo odslej je torej, da je treba otroke zaposlit in jih tudi znati pustiti, da se sami zaposlijo.

Ps: Čez kakšno leto (ali pa še prej!) bo tudi pri nas ona kuhala kavo. Pri Juhantovih je menda hčerka to prevzela pri petih letih, kuhanje turške kave za plinskim štedilnikom, da se razumemo. No, mi pijemo kavo iz kafetjere, tako da bo naloga lažja in v bistvu nenevarna, saj je tudi štedilnik električni, hkrati pa bomo lahko zraven ponavljali številke, katera je večja in katera manjša - win-win, vam povem! ;)