Morda je 2015 šlo v anale kot leto, ko sem postala bolj redkobesedna. Bolj kritična. Bolj zahtevna. Bolj nezadovoljna? Vsaj s sabo, vse, kar je zunaj mene, lahko tako ali tako le opazujem in spremljam, ampak to je izven mojega dosega. TO mi je postalo jasno. Kar je en velik plus.
Razumsko vem, da si zastavljam previsoke cilje. Verjetno, no. Nisem superženska, kot se mi je včasih zdelo, v resnici tudi ne želim biti. Hkrati pa tudi vem, da me najpogosteje prav ti (pre)visoki cilji sploh kam pripeljejo. Se pa prav gotovo staram, ker potrebujem več miru, varnosti, reda in rutine. Začenši s spanjem in prehranjevanjem. Disciplina. Pri telesni aktivnosti zdaj ni več dileme, potrebujem jo. Ampak včasih bolj kot to potrebujem mir. Manj nenehnega odločanja in kompromisiranja, ker potem sem vsa izžeta. Zdaj vem, da se moram poslušati. Včasih je tudi varni kokon udobja čisto fajn. Vsaj intimno, če je že vse ostalo tako zelo nestalno in nestabilno in negotovo.
Preteklo leto je bilo dobro leto. In dovolj reči je še ostalo, da bo lahko prihodnje leto imelo kaj početi. Oziroma jaz. Kar je ok. Kar je normalno in prav. Hvaležna sem za vse lekcije, trenutke s finimi ljudmi, fino glasbo in fino svetlobo. Za trenutke utesnjenosti in brezizhodnosti, kratke sape in težkih nog.
To me zdaj poganja naprej. Ne vem točno, kam, a vse bolj vem, kaj sem (in kaj nisem). S kom želimi biti in koga/česa pravzaprav v življenju ne potrebujem. Zanima me samo čisto vino (khm). Čeprav počasi, vem, da grem v pravo smer. Pozdravljeno 2016!
Srečno! :)
OdgovoriIzbriši