AFP

"Pogojna ljubezen:

Ljubila te bom, če boš ti mene ljubil.

Brezpogojna ljubezen:

Ljubila te bom, tudi če me ti ne ljubiš.

Čisto lahko je brezpogojno ljubiti mimoidoče neznance.

Ničesar ne zahtevajo od nas.

Zelo težko pa je brezpogojno ljubiti ljudi, ki nas lahko prizadenejo."

***

"Vsak dan se neštetokrat odločamo, ali bomo nekoga za nekaj prosili ali pa se bomo obrnili stran drug od drugega. Sprašujemo se, ali ni morebiti preveč prositi soseda, naj nahrani našo mačko. Odločimo se, da bomo partnerju obrnili hrbet in ugasnili lučko, namesto da bi ga vprašali, kaj je narobe.

Če želimo prositi za pomoč, moramo biti pristni in ranljivi.

Tisti, ki brez strahu prosijo, se naučijo tistim na drugi strani reči dvoje, z besedami ali brez:

Zaslužim si prositi

in

Brez zadržkov lahko rečeš ne.

Ker nobena prošnja, ki je pogojena, ne more biti darilo.

***

Kako bi lahko ustvariti svet, v katerem ljudje v umetnosti ne bi videli le proizvoda, ampak odnos?

Zdaj ko se umetnost vrača v skupnost in postaja vse bolj digitalna, rešena spon in se prosto deli, moramo ugotoviti, kako bi lahko ljudje poganjali nov umetniški ekosistem. Internet je čudovito orodje, tudi množnično financiranje je odprlo nove svetove priložnosti. Obstajajo krasna nova orodja, a to so le orodja. Izboljšala se bodo, izginila, se razvijala, a niti najpopolnejša orodja nam ne bodo mogla pomagati, če se ne bomo zmogli soočiti drug z drugim. Če drug drugega ne bomo videli.

Zabavna industrija, ki sicer odseva splošni ustroj sveta, je bila doslej obsedena z napačnim vprašanjem: kako PRISILITI ljudi, da plačajo za vsebino? Kaj pa če bi začeli o tem razmišljati z drugega konca: kako PUSTITI ljudem, da plačajo za vsebino?

Prvo vprašanje zadeva MOČ.

Drugo govori o ZAUPANJU.

Ne gre samo za glasbo.

Gre za vse.

Težko je brez strahu razdajati, še težje pa je brez strahu sprejemati.

A v tej izmenjavi je tisto najtežje na svetu:

prositi. Brez sramu.

In sprejeti pomoč, ki jo ljudje ponudijo.

Ne, da jih prisilimo.

Ampak da jim preprosto pustimo."

***

"V življenju moramo najprej prepoznati darove, ki jih že imamo, sprejeti krofe, ki se nam ponudijo, med tem ko obdelujemo in uporabljamo te svoje darove, nato pa se moramo zasukati in svoje darove deliti z drugimi - včasih v obliki denarja, včasih časa, včasih ljubezni - in izpopolniti sestavljanko sveta.

Potem je naša naloga, da sprejmemo mesto, ki nam je v nekem trenutku v tej sestavljanki namenjeno. To je morda težje.

Poznam ljudi, ki podpirajo svoje soporoge, družine ali svoje prijatelje, ki okrevajo/trpijo/so brezposelni. Včasih na skrivaj povedo, da jim je to odveč. Preveva jih neprijeten občutek dolžnosti.

Poznam pa tudi druge, ki so enako bogati, naj gre za premoženje ali moč, ki iz pomoči drugim naredijo pravo umetnost. Veliko truda je potrebnega, da stvari naredimo, tako kot je treba.

Po drugi strani pa poznam ljudi, ki sprejmejo podporo svojih prijateljev, družin ali soprogov, a se s tem nikakor ne morejo sprijazniti; umikajo pogled, ne želijo si pogovora o tem, srem jih je. Spet drugi pa ponujeno pomoč sprejmejo s hvaležnostjo in ponižnostjo in z nasmeškom na ustih povedo, da živijo pri starših, dokler ne bodo uspeli razčistiti svojega sranja. Ključ je v humorju.

Včasih si na vrsti, da prosiš.

Včasih si na vrsti, da si zaprošen."

Amanda Fucking Palmer The Art of Asking. 2014. Hachette. moj prevod

***

Dolgo sem oklevala, ali naj objavim ali ne, ker že sto let nisem prevajala ne-strokovnih/političnih besedil, pa se mi zdi, da sem malo zarjavela. Mogoče prav zato vseeno objavljam ;). Knjigo sem prebrala že pred časom, pa tako pogosto razmišljam o vsebini, ljubezni, odnosih, internetu, umetnosti, ustvarjanju, da enostavno moram deliti. In med tem je AFP v sodelovanju z glasbeniki in likovnimi umetniki pripravila še en skoraj "off the cuff" projektič, ki se je sfinanciral prav s pomočjo interneta in mecenov, kot hommage Bowieju. Sveže, subtilno, za poslušat ne glede na vse, po možnosti s slušalkami. Priporočam!