Pobeg

Pa tudi če gre za dvodnevni intenzivni seminar, na katerega ne greš sam. Čeprav vmes otrok zboli in na daljavo ugibaš, ali je že za urgenco ali ne. Čeravno si vsebino že usvojil na nekem preteklem, bolj strukturiranem in domišljenem izobraževanju. Pa vendar se pričakuje, da se družiš, mrežiš, navezuješ stike, kar je vredu, kar moraš izkoristiti. Kot predstavnik institucije, za katero več mesecev delaš brez pogodbe in posledično brez plačila. A si vsaj v mreži, ki ve, da je deljenje znanja nujno, ki za to nameni tudi ustrezna sredstva in nanj povabi vse te premalo/ne/plačane izvajalce učnih vsebin. Entuziazem. Poslanstvo. Živimo le od dobrih besed, račune plačujemo od dobrih namenov in "ugleda". Nekaj minut tišine. Odložim računalnik, ko v večerni tišini oddelam administracijo, korespondenco in preračunam ure, dovršim načrt. Mir. Tišina. Mehke in čiste rjuhe. Misli se umirijo, ustavijo nikoli povsem. A minute meditacije so vse daljše. In nič drugega ni pomembno. Ker grem naprej. Ker vem, da je pri meni/v meni vse prav, čeprav zunaj tako katastrofalno narobe. A nekoč, nekje se bo izravnalo. Za zdaj pa vsak dan posebej. Prižgem še nekaj minut sitarja. Menda odganja jezo. Ne vem, upam. Dovolj imam tega avtopilota, čeprav je z njim lažje shajati skozi vse te zatohle meandre blata in zatohlosti. A jaz sem jaz. (Ob)Čutiti želim. Minuto za minuto, kako spolzi skozme. Strah, bes, jeza, veselje, navdušenje, zanimanje, sram, negotovost, zagon, želja, cilj. Naprej.