Srečnopisano 8/2016

To objavo bi v trenutku dogajanja napisala pod eno drugo rubriko, #blj, #fail, #angry, nekaj v tem slogu. Udeležila sem se namreč 4. Ruthinega humanitarnega teka okrog blejskega jezera, ki ga je organiziralo društvo Never give up, in nekje na polovici četrtega kroga sem se predala. Začela hoditi. Zdaj, retrospektivno, vem, da je bil vzrok verjetno premalo zaužite energije za takšen obseg, običajno si pri 15+ vedno "pomagam" s kakšnim gelom, tokrat nisem in posledice pomanjkanja energije so udarile na psiho. Takrat je bilo naenkrat preveč vsega, v kolku me je začelo zbadati, odstopanje od običajne jutranje rutine je povzročilo čudno črvičenje v trebuhu, res res hudo težko je bilo takrat v moji glavi. In še težje po tem, ko sem začela hoditi in se mi je res zdelo, da sem popušila.

A kljub vsemu sem šla naprej (in ne nazaj, kar bi bilo verjetno hitreje), tako da se tehnično vseeno nisem predala. Še več, po kratkem predahu sem spet pričela teči in nato sicer mešanih občutkov vendarle prišla v cilj po polnih štirih krogih. Kar je za 100% več kot lani*!! Kar je krasen dosežek! Kar samo potrjuje, da je vse vedno stvar perspektive. In da je poleg nog treba nujno začeti delati tudi na krepitvi tiste bistvene mišice med ušesi, da bo tudi sredi takih trenutkov zmogla pozitivno prigovarjati in pognati naprej. 

Zato vsekakor happyface**!

PS: Zaradi slabše vremenske napovedi nismo uresničili lanske družinske napovedi, otroci so ostali doma, sva pa zato tokrat tekla oba z možem, ki je bil še pridnejši od mene. Bravo dragi!

PS2: In razen tega malega poraza vmes je bila to spet krasna izkušnja, tekaška, humanitarna, skupnostna, prijateljska (ko imaš ob sebi naj sotekačko, ne more biti drugače kot fino!). Toliko predanosti in ene pozitivne energije na kupu res ne doživiš pogosto. Čeprav sami neznanci (ok, nekaj znanih zvezd in tekaških vzornikov), vsi združeni z enim skupnim ciljem. Ne glede na sneg, nizke temperature. Veliko pristnih nasmehov, tudi takrat, ko sem se za striptiz odločila ravno v trenutku, ko je mimo švignila skupina unihtahudihinmišičastih natrenirancev (in se nisem od sramu pogreznila v zemljo, kar bi bila gotovo moja reakcija pred kakim letom, dvema).