Marsikaj je bilo. Ampak nekako v smislu tega je najbolj izstopala kava z neznancem. No, približnim neznancem. Takim, s katerim sem se pol ure pred tem srečala na kraju tolmačenja. Po mojem je bilo to prvič, da sem pristala na takšno kavo. Običajno se čim hitreje poskušam izmuzniti ven, raje na dvigujem pogleda, se, če je treba, spotoma oblačim, tudi tisti pončo, ki ga moram dati čez glavo in imam potem čisto zmršene lase (yes, I am graceful that way), in če se že pojavi kakšna ponudba, se izgovorim, da nimam časa, se mi mudi na vlak/k pouku/k otroku (sori, vedno so fajn izgovor).
Tokrat ni bilo izgovorov in tista kava sploh ni bila slaba, niti pogovor, ki se je ob njej razvil. Še bolj pa vse tiste misli, ki so jih potem izrečene besede sprožile. V glavnem, tudi iz nepričakovanih pogovorov se včasih znajo razviti fini momenti. Mogoče pa res odraščam.
:D
OdgovoriIzbriši