Ta globoke

Vedno se vrti v pravo smer. Življenje. In ponudi odgovore s tako lahkotnostjo in preprostostjo, pa če se dneve in tedne mučiš in premlevaš ali ne. Prepustit se, ja, to je umetnost. A umetnost je tudi, da v nekem trenutku rečeš, stop, dovolj je. Kratka pavza.

Po zagovoru sem se nadejala miru zunaj in znotraj, pa sem takoj padla v novo luknjo preizkušanja. Tokrat gredo stvari še malo dlje od mojih običajnih pristopov. Ker je morebiti zadaj kuhinja, ker ni nič v resnici jasno in ker tudi morebitna premagana stopnica še ne zagotavlja napredka, v resnici napredovanja. 

Ko udari resnica, udari z vso silo in pogosto zelo boli. Po prvem refleksu, ki mi narekuje, naj zbežim in se ne oziram nazaj, jaz se tega pa že ne grem, rečem stop. In zadiham. Enkrat, trikrat, en teden, mesec. Počakaj. Ne na vrat na nos, morda pa se izcimi kaj. Saj veš, vesolje ve.

Ko si hkrati nalagam še druge in tretje in šeste obveznosti - ker lahko, ker hočem, ker konec koncev potrebujem dodaten zaslužek - sem znova hitro v isem kolesju kot lani. Obveznost na obveznost, prioritiziranje, tehtanje, iskanje ravnovesja, da me ne bo spet vsaka dva tedna herpes napadel in otroci poblazneli.

Ja, morda ima mož prav in sem naivno pričakovala, da bo lahko. Očitno smo v letih in življenjski situaciji, ko pač ni lahko. Spomnim se, da tudi mojim staršem ni bilo lahko, da nismo nikoli živeli v izobilju in da sem zelo zgodaj vedela, kaj pomeni minus na računu. In potem preberem Hišo (edino hišo, ki si jo lahko privoščim) in mi je za hip lažje, ker ok, nisem edina, ki preštevam kovance in skrbno pretehtam, na katere rojstne dneve bomo lahko poslali otroke, na katere pač ne (oprostite, otroci, rojeni konec meseca, za vas zmanjka). A hkrati se vseeno ne morem znebiti občutka poraza. Popolnega osebnega poloma in nesposobnosti. Predvsem da bi se postavila zase. Ampak ne. Zdaj bom dihala. Počasi in globoko. Dolg izdih. Jutri bo lažje. In v resnici imam srečo. Plačni dan je na vidiku. Vdih.