To.

Včasih sem vesela, da dežuje in da so sedeži na biciklju vlažni od nočnega dežja in moram peš, pa čeprav sem sem obtežena kot ena Krpanova kobilica. Ker potem ugotovim, kako fino je (hitro) hoditi, da je tisto drevo ob poti končno razprlo vse liste, ki se bleščijo v močnem kontrastu z modro - moja najljubša kombinacija, da je Ljubljana zgodaj zjutraj čisto sveža in nezafnana, da je življenje bolj znosno (in zabavno), če sem in tja pogledam tudi navzgor. Ker nekdo točno ve, kako se počutim in kaj potrebujem.

Pobeg

Pa tudi če gre za dvodnevni intenzivni seminar, na katerega ne greš sam. Čeprav vmes otrok zboli in na daljavo ugibaš, ali je že za urgenco ali ne. Čeravno si vsebino že usvojil na nekem preteklem, bolj strukturiranem in domišljenem izobraževanju. Pa vendar se pričakuje, da se družiš, mrežiš, navezuješ stike, kar je vredu, kar moraš izkoristiti. Kot predstavnik institucije, za katero več mesecev delaš brez pogodbe in posledično brez plačila. A si vsaj v mreži, ki ve, da je deljenje znanja nujno, ki za to nameni tudi ustrezna sredstva in nanj povabi vse te premalo/ne/plačane izvajalce učnih vsebin. Entuziazem. Poslanstvo. Živimo le od dobrih besed, račune plačujemo od dobrih namenov in "ugleda". Nekaj minut tišine. Odložim računalnik, ko v večerni tišini oddelam administracijo, korespondenco in preračunam ure, dovršim načrt. Mir. Tišina. Mehke in čiste rjuhe. Misli se umirijo, ustavijo nikoli povsem. A minute meditacije so vse daljše. In nič drugega ni pomembno. Ker grem naprej. Ker vem, da je pri meni/v meni vse prav, čeprav zunaj tako katastrofalno narobe. A nekoč, nekje se bo izravnalo. Za zdaj pa vsak dan posebej. Prižgem še nekaj minut sitarja. Menda odganja jezo. Ne vem, upam. Dovolj imam tega avtopilota, čeprav je z njim lažje shajati skozi vse te zatohle meandre blata in zatohlosti. A jaz sem jaz. (Ob)Čutiti želim. Minuto za minuto, kako spolzi skozme. Strah, bes, jeza, veselje, navdušenje, zanimanje, sram, negotovost, zagon, želja, cilj. Naprej. 

OFF

Za možgane na off ni treba nujno na morje. Včasih je dovolj že samo okolje zamenjat. Mogoče se tudi vrnit v kakšno okolje iz preteklosti. In potem ugotovim, da je vse isto. In hkrati vse drugače. Ker sem ista in hkrati drugačna (odrasla, zrela, žena in starš) jaz sama. Čas beži.

Pod kožo smo vsi krvavi

Prve mesece in leta sem se navduševala nad bratovim odhodom v Azijo, a me je letos poleti v času njegove poroke prvič in čisto zares močno zvilo in potolklo. Dvakrat.

Seveda, iz srca sem vesela zanj, ker je videti zadovoljen in srečen, tako s službo kot s prijatelji in znanci, ki si jih je tam pridobil, predvsem pa ker je našel popolno sorodno dušo, s katero sta pred kratkim tudi uradno "zapečatila" svojo ljubezen in stopila na skupno pot. Privoščim mu vse to in se veselim z njim v upanju, da bosta kmalu imela tudi otroke, ki si jih tako želita. Seveda vem, da tudi tam ni vse zlato, kar se sveti, in da ima življenje v takšnem večmilijonskem mestu svoje pasti, a zdaj sem doumela, da se lahko neham slepiti, da bo(sta) kdaj prišla nazaj.

Ja, danes je ves svet ena mala vas in potovanje z letalom res ni kak bavbav, ampak vseeno je daleč. Tako daleč, da recimo mi, naša petčlanska družina nismo zmogli v enem letu privarčevati za vse stroške, da bi lahko šli tja in mu stali ob strani, ko je ljubezni svojega življenja rekel: I do. Na srečo so potem prišli tudi v Slovenijo, kjer smo imeli še eno slavje in obilo priložnosti za druženje in tudi spoznavanje njene družine, tako da smo tudi mi prišli malo na svoj račun. ;)

Vem, dandanes smo lahko v stiku z vsemi od vsepovsod, kmalu bodo izumili še kakšno napravo, ki bo poleg glasu in slike na daljavo prenašala še vonje ali kajjazvem. Ampak vse to je seveda drugače, kot če bi živel za vogalom (ali zaradi mene 200 km stran) in bi se lahko kdaj kar tako oglasila na kavi (da ne rečem: prišla, ko bi me potreboval). Zdaj je drugače. Naša družina ni nič manj povezana, a brat se bo konkretno, z "običajnimi" življenjskimi tegobami moral tam znajti drugače, sam, se zanesti na druge. Saj vem, da to uspešno počne že nekaj let in da nima pri tem nobenih težav, a vseeno sem malo žalostna. Tudi za vse tiste stotine (tisoče) podobnih družin, ki jih danes zapuščajo sinovi in sestre, ko ti odhajajo v tujino v upanju na boljšo službo/prihodnost. Racionalno vem, da se to dogaja že dolgo in povsod, a čustveno, ko si sam del take zgodbe, pač ni vseeno.

Na koncu pa mora vsak poskrbeti zase. Zaradi domoljublja in pristnih družinskih odnosov niso davki in računi nič manjši, plače nič večje, vzdušje na delovnem mestu in v družbi nič boljše. Vsak, ki najde in se ne boji zgrabiti priložnosti za boljši jutri, si tako zasluži pohvalo za pogum in vso podporo, ki mu jo lahko damo, četudi je ta virtualna. (Mi, ki ostanemo tu, bomo že nekako preboleli … ).

Srečno, brat!