To.

Včasih sem vesela, da dežuje in da so sedeži na biciklju vlažni od nočnega dežja in moram peš, pa čeprav sem sem obtežena kot ena Krpanova kobilica. Ker potem ugotovim, kako fino je (hitro) hoditi, da je tisto drevo ob poti končno razprlo vse liste, ki se bleščijo v močnem kontrastu z modro - moja najljubša kombinacija, da je Ljubljana zgodaj zjutraj čisto sveža in nezafnana, da je življenje bolj znosno (in zabavno), če sem in tja pogledam tudi navzgor. Ker nekdo točno ve, kako se počutim in kaj potrebujem.