Z vrta v kozico

Nekaj objav čaka nedokončanih, še vedno imam težave s fokusom, ki je zjutraj na obveznem, zvečer pa topi sorazmerno s sladoledom v mojih ustih. Skladno s tem je tudi vrt malo zanemarjan, beri poln trave in plevela, ampak vmes rastejo tudi užitne zadeve, mogoče jim je živa zastirka celo bolj koristna v tej vročini… Kakor koli, vrt dela in že dolgo nisem nič kulinaričnega objavila, zato tale včerajšnja bera:

Rižota z rumenimi in zelenimi bučkami - še mala zmrda jo je pojedla!

Toskanski ohrovt, zmasiran z gorčično polivko, z jabolkom, orehi in trakci šunke

Polna košara! (in moja košara je res velika!)

Lepo in okusno

Ok, ko ne veš, kaj objavit, objavi hrano :-P

No, ampak to sem pa res želela objaviti, ker je bilo res dobro: mangov pire s sirčkom (malo skute in malo Philadelphie) in drobljenimi čokoladnimi in ovsenimi piškoti in pistacijami (ker sem končno enkrat našla nesoljene!!). Ta čas pojemo ogromno jabolk, pomaranč in kivijev, pa se mi je zahotelo še česa drugega. Očitno imela samo srečo z mangom, ker je že naslednji nakup padel v vodo smoothie - tele eksotike očitno ne gre kupovati v vsaki lokalni trgovini (tam še najmanj)… Bom pa enkrat šla v res eksotične kraje in f*** the sandy beach, jaz si bom privoščila te sadeže takšne, kot je treba! Nujno!

Pisana večerja

Pri nas smo veliki ljubitelji rdeče pese, otroci jo imajo radi, kolesarji pa morda celo še bolj od klobas … (ok, mogoče pretiravam). Ker so nas z vloženo doslej vedno obilno zalagali M-ovi stari starši, jih še nismo sami pridelali (kar se bo drugo leto spremenilo, nujno!), vlagali ali kako drugače pripravljali pa tudi ne. Tako da sva se, ko sva jih zadnjič dobila v zabojčku, že prav veselila, da jih bova pa enkrat naredila "čisto po svoje". 

No, ker smo malo leni, smo gomolje kar v pečici spekli, dobro oprane in neolupljene, fino zavite v foliji z malo oljčnega olja in soli. Meni je bila všeč malo hrustljava, ampak naslednjič bomo vseeno malo dlje pekli (torej okrog 1h na 180 stopinj). 

Je bila pa pesa, narezana na kockice, obložena s sirom feta, malo soli, olivčka, limone in kreše, prav neverjetno okusna večerja. Še ponovimo!

"Glej, roza je, boš?" ;) Seveda je V na široko odprla usta! 

Kulinarično odkritje

Pri nas doma za večerjo še vedno pogosto jemo različne variacije na temo kruha. Kaj č'mo, paleo adepti nam še niso uspeli oprati glave (I wish) možganov, tako da ogljikovi hidrati še vedno zavzemajo kar nekaj prostora v naši prehranski piramidi. Smo pa vse manj navdušeni nad mesnimi izdelki, še posebej odkar sva gledala eno poučno tv oddajo o tem, kaj vse nam podtikajo kot meso oz. mesne izdelke, posebej v velikih franšiznih trgovinah. :( Grozljivo, ampak po drugi strani nič novega. Potrošnike je treba prinesti okrog in jih po možnosti še zasvojiti z nekimi skritimi sestavinami, da bi ja kupili/pojedli še več in več...

No, zadnjič sva malo "čistila" hladilnik in ugotovila, da v bistvu s pametno izbiro zelenjave, mesa sploh ne rabimo oz. da obstajajo zelo okusni in bolj zdravi, nasitni nadomestki, ki jih pripravimo sami brez vsakih E-jev in glutaminatov.

Tako so zdaj pri nas velik hit vegetarijanski toasti. 

Na primer z v ponvi na hitro popečeno in začinjeno melancano, skuto in svežo rukolo oz. špinačo z balkona. Moj je predlagal, da melancano celo na tanko oblijeva z medom in okus je bil res božanski!

Nočni grehi

Tokrat nekaj čisto osebnega. Z mojim si v večernih, no, nočnih urah, ko otroci že spijo, pogosto privoščiva. Marsikaj :) med drugim tudi junk food. Da, naj prvi vrže kamen … Ni kaj, včasih čez dan preveč zdravo jeva (ali pa sploh ne), in je treba zvečer nadoknadit.
Na srečo (ali žalost, kakor vzameš) živiva na podeželju, ok, urbanem podeželju, tako da ni v bližini nobenih zloglasnih verig, je pa tudi do nas prispela kultura štantov in stoječe hrane, take in drugačne. Midva se najpogosteje odločiva za kebab. Če bi mi pred petnajstimi leti kdo rekel, da bom kdaj v resnici jedla to hrano, bi ga poslala kam. Od vsega tega sem kdaj pa kdaj pojedla le kak burek, pa še to je bilo ponavadi po kakem žuru, na poti domov, ko je pač treba nadomestit pokurjeno energijo (ali poskusit preprečit jutranjo slabost). Kebab mi je, odkar pomnim, čisto preveč smrdel, tistega dela Trubarjeve sem se vedno izogibala v širokem loku.
Ko je dragi še na stari lokaciji odkril, da zadeva niti ni slaba, ko rabiš nekaj toplega+mesnega+zelenjavnega na hitro, sem nekaj časa vztrajno odklanjala. Potem sem parkrat poskusila in počasi začela tudi sama naročati svojo porcijo. Ampak tako kot pri skoraj vsaki hrani, ki jo naročam, sem vedno želela malo po svoje. No, itak vprašajo, katere dodatke in omake hočeš, ampak jaz sem vedno zatrjevala, da hočem tudi čisto malo mesa. Seveda so se mi vsi smejali in mi v nejeveri vseeno naložili tega mesa toliko, da sem ga med konzumacijo največkrat odstopila mojemu. Zgodba se je ponavljala, čeprav sem vedno vztrajala, da hočem čisto malo mesa. Do zadnjič, ko sem končno dobila tak kebab, kot sem ga želela - topel popečen kruh, pet koščkov mesa (5!) in ogromno solate, zelja, kumare, paradižnika in malo omake …

Tako, da ne boste mislili, da jemo samo super fino in zdravo hrano … ;)

Maksi gurmani

Seveda, tudi midva si privoščiva gostijo. Redko sama, si pa jo, brezkompromisno. Zadnjič bi morala na kosilcu ostati še moja prijateljica, pa sem se med obiskom preveč sprostila in pozabila na čas in občutek za gostoljubnost. Grozno!

No, z zamudo sem torej očistila ribice, potem pa vsa lačna in utrujena od nekaj izbruhov hčerk čakala na zeleno luč, da jih vržem v pečico, ko pride dragi domov. Pa se ni oglasil in mi je še tisto malo energije pošlo. No, spekle so se, precej minut in en moj jokav izbruh pozneje, solato sem izpustila (sem povedala, da sem bila zmahana?), kozarca vina pa ne. Pa gostija ni dolgo trajala, hčerki nista hoteli jesti ("sva jedli že v vrtcu!") in sta namesto tega obuti in oblečeni nestrpno čakali, da bi šli ven na sonce. No, uspelo je, vse, tudi jaz sem se najedla in prišla spet malo k sebi. Po taki hrani pač ne moreš ostati namrgoden in slabovoljen! :-)

Malo večji gurmanki

Že tavečje se spomnim, kako je pred dobrimi tremi leti napadla eno skledo zeljne solate s fižolom in sestrica prav nič ne zaostaja. Še več, zdaj sta dve in si kar malo korajžo dajeta in kar ne nehata in pižoučki gor in pižoučki dol in seveda štejeta, katera jih je pojedla koliko, ker bognedaj da bi jih ena pojedla več kot druga.

E pred tremi leti

in danes skupaj z V … in fižolčki:

Mini gurman

Naš najmlajši ima že od samega začetka svojevrsten "odnos do hrane", če temu lahko tako rečem. Ali mu je gladko vseeno in sploh ne bi jedel ali pa je, kot da že teden ni in ne bo nič dobil. Zdaj ko poskušamo uvajati še kako nemlečno hrano, je enako. Žlico sem mu poskusila predstaviti že pred kakim mesecem dni, malo iz radovednosti malo iz naveličanosti vseh tistih komentarjev, da se ponoči tako pogosto zbuja, ker je pač, seveda, lačen (mhm, komentar, ki ga mamice tako rade slišimo …). Pa se je vedno končalo z dretjem, v smislu Pa kaj ti je mtka, odpni modrc pa me nehi že sekirat! No, potem se je pa enkrat kar na lepem odločil, da pa mogoče kašice niti niso tako slabe. Posebej, če so lepo servirane in se lahko vmes pogovarja s kakim "upstanding citizen" (beri: šlata in pljuva). Bohinc mu je strašno všeč! No, sem mu obljubila, da bo prav kmalu dobil soimenjakovo oz. svojo šalco, ker zdaj si jo pa res zasluži (po možnosti še tako z večjim volumnom!).