Uspelo je! Včeraj smo z vrta prinesli večerjo in posladek in, o moj bog, ta občutek, da si sam pridelal, da je zelenjava še pred eno uro rastla v zemlji, zdaj jo imaš pa v skledi, je zmagovalen (ok, vem, večino je opravila narava… ;)). Ja, letos sem že malo obupavala, najprej zaradi pomanjkanja časa, potem preobilja polžev, potem vremena in spet polžev, a sem pomanjkanje časa že omenjala? Ampak naposled sem - tako kot v večini situacij, ki me v zadnjem času doletavajo - globoko zavzdihnila, večkrat, izklopila panično-kontrolorski del možgan in se odločila čakati. No, odločila je pretiravanje, ker v resnici mi pač ni uspelo iti na vrt in raje nisem razmišljala o vseh črnih scenarijih. Zaupala sem, da se bo nekaj izcimilo, tako ali drugače, ali bom vrt pretvorila v gojišče polžev ali bomo pa še mi kaj imeli od zelenjave, ampak na eni točki, se mi je zdelo, da tako ali tako ne morem zmagati v tej tekmi in da je bolje, da se prepustim. Saj ni tako, da bi bila življenjsko odvisna od tiste solatke in bučk. Če bodo, bo krasno, drugače pa … več sreče drugo sezono. Skratka zen.
In delovalo je. Vrt je še vedno poln živali in plevela, a tudi posejane rastline so še tu. Malo ali veliko, pustimo to ob strani. Raste!
 |
| Solata, rukola, redkvice, bučna semena in trdo kuhano jajce |
 |
| Ena v usta, ena v kozarec, dve v usta, ena v kozarec … polna usta, poln kozarec! |
