Mini gurman

Naš najmlajši ima že od samega začetka svojevrsten "odnos do hrane", če temu lahko tako rečem. Ali mu je gladko vseeno in sploh ne bi jedel ali pa je, kot da že teden ni in ne bo nič dobil. Zdaj ko poskušamo uvajati še kako nemlečno hrano, je enako. Žlico sem mu poskusila predstaviti že pred kakim mesecem dni, malo iz radovednosti malo iz naveličanosti vseh tistih komentarjev, da se ponoči tako pogosto zbuja, ker je pač, seveda, lačen (mhm, komentar, ki ga mamice tako rade slišimo …). Pa se je vedno končalo z dretjem, v smislu Pa kaj ti je mtka, odpni modrc pa me nehi že sekirat! No, potem se je pa enkrat kar na lepem odločil, da pa mogoče kašice niti niso tako slabe. Posebej, če so lepo servirane in se lahko vmes pogovarja s kakim "upstanding citizen" (beri: šlata in pljuva). Bohinc mu je strašno všeč! No, sem mu obljubila, da bo prav kmalu dobil soimenjakovo oz. svojo šalco, ker zdaj si jo pa res zasluži (po možnosti še tako z večjim volumnom!).

Šeme

Seveda, pust ni šel neopazno mimo. Dolgo smo se ga veselili, obupali nad lastno kreativnostjo, se sladkali, čeprav mi pustno pečenje letos ni najbolj uspelo, rajanje pa seveda obvezno, ne nujno organizirano (tam je oreglasna glasba, bolijo ušesa in jokajo otroci). To so še sobotni utrinki, danes nisem utegnila slikati, ker se jima je preveč mudilo v vrtec. Jutri pa post in lahko pozabim tudi vse neuspele poskuse cvretja in pečenja ...

Zrak

Tale teden je bil (spet) kar naporen in se je že vlekel kot stara čreva. Mogoče zato, ker sem prejšnjega malo razbila s "počitnicami" pri starših (sprememba okolja pač). Ali pa zato, ker je zadnji pred ponovnim odhodom hčerk v vrtec. Ne vem. Vem le, da sem včasih prav odštevala minute in da sem bila prav srečna, ko ni deževalo in sem lahko vse tri s poljubnim številom rekvizitov (beri: toliko, kolikor lahko neseta, peljeta sami, edino žogo imam na cesti jaz "na čez") napokala ven. Na sprehod, igrišče, veliko in na pol prazno parkirišče, samo, da pokurita malo energije. Tako sem izvedla, da je skoraj štiriletnica že prav spretna pri lovljenju in metanju žoge z različnih razdalj in ji je najbolj hecno, ko se pretvarjava, da žoga peče (toliko, da s smehom privabi še druge otroke k igri), da ima skoraj šestletnica na katerikoli obliki prevoznega sredstva s kolesi pravi torpedo v riti (resno, me je že strah!) in da zna suvereno zadeti "glavco", na koš pa malo bolj redko, a tudi.

In končno je prišel tudi petek, ko je ati prišel še "za vida" domov, da sem lahko z vozičkom in v lastnem tempu mahnila naokoli. Za pokušino sem zavila na svojo takratko tekaško turo. Je prav pasalo! :-) Naslednjič pa v šponarcah .... (in po možnosti brez vozička, da že prvič ne crknem!)

Če/Ko ne gremo ven, imamo tak (ustvarjalni) kaos