Sonce na mizi

Šele zadnjih nekaj let razvijam posebno naklonjenost cvetju in naš dnevnokuhinjski prostor se mi s šopkom v vazi zdi bolj živ in prijeten (pa čeprav nič bolj pospravljen...). Zaradi mačka in njegovih nepričakovanih prebliskov imamo sobnih rastlin manj, ampak tudi te se počasi množijo, verjetno sorazmerno z rastjo mojega občutka/zavedanja/znanja o njihovi negi. Ampak barve v vazi vseeno zmagajo!

Malo večji gurmanki

Že tavečje se spomnim, kako je pred dobrimi tremi leti napadla eno skledo zeljne solate s fižolom in sestrica prav nič ne zaostaja. Še več, zdaj sta dve in si kar malo korajžo dajeta in kar ne nehata in pižoučki gor in pižoučki dol in seveda štejeta, katera jih je pojedla koliko, ker bognedaj da bi jih ena pojedla več kot druga.

E pred tremi leti

in danes skupaj z V … in fižolčki:

Večerni tek, I-2

Drugi trening sem uspela stlačit v nabit ponedeljkast urnik. Še dobro, da je ura glasbene pripravnice za E letos dolga 60 minut in da se začne mračit šele ob 18.15. Tokrat je bilo ponovitev sklopa minuta teka+dve minuti hoje 9, pred njimi malo hoje in raztegovanja, po koncu pa sem spet hitro hodila in na koncu še malo tekla, ker sem morala biti doma še pravočasno, da je mož lahko šel v glasbeno. Malo divje, ampak izšlo se je.

Še nisem čisto odločena, ali mi je bolj všeč dopoldanski ali popoldanski/večerni termin. Tokrat sem imela veliko več prometa, od celega dneva sem bila že malo zmahana, kajpavem, zaenkrat se bolj nagibam k dopoldanski vadbi, če bo le mogoče. No, vsekakor se nagibam k vadbi, naj bo, kadar hoče! :) Ne spomnim se, kdaj sem imela nazadnje toliko energije in volje!

To izmenjavanje hoje in teka mi res zelo ustreza. V svojih šolskih letih nisem bila nikoli kaj prida za tek, šele pozneje sem začela nekaj malega hoditi in vmes teči, malo resneje komaj potem, ko sem spoznala M, ki je bil takrat resen tekač/triatlonec. Ampak vsakič, ko sem malo bolj resno "zastavila" tale svoje tek - ne kot pripravo na kakršno koli tekmovalno preizkušnjo, ampak kot neko redno vadbo, ki jo opraviš brez izgovorov - sem kmalu zatem zanosila in treba je bilo začeti znova. In povsem mogoče se zadev nisem lotevala na prav način. Vedno sem sicer kombinirala hojo in tek, a ponavadi sem bila preveč neučakana in sem prej začela več teči, kar morda ni bilo najbolje, ker me je potem pogosto minilo prej, kot bi želela. Kakor koli, kar je bilo, je bilo, zdaj so drugi časi.

In zdaj imam tudi tako virtualno moralno podporo, vem, da se podobno kot jaz trudi še ena gručica punc, ki jih sicer ne poznam, nas pa druži želja, da bi migale. In še bolj me veseli, da sem okužila tudi mojo drago M, s katero upam, da bova uspeli kdaj narediti tudi kakšen skupinski tek, do takrat pa seveda virtualno navijava druga za drugo. Za skupinsko vadbo res nisem najbolj, ampak občasno pa rabim tudi eno tako virtualno podporo (jaz rečem temu brca v rit), da vztrajam in gonim naprej. Naprej! (Ja, komaj čakam četrtek!)


* Po vadbi pa veliko pretegovanja, raztegovanja in, dokler sem še topla, rada naredim malo trebušnjakov in drugih koristnih vaj … seveda težko mine taka zabava, ne da bi dobila družbo in še kako nogo zraven ;)