Včeraj sem po dejavnostih z obema zavila še v trgovino. Ker imamo v našem hladilniku sigurno ene palčke, ki vse pojejo. Po možnosti tudi iz sosednje omare. Saj vsakič, ko nekdo (mož, otroci) odpre hladilnik, slišim: "Kje pa je kaj? Saj nimamo ničesar?" Meni se sicer zdi, da imamo vsega preveč, posebej ko pomislim še na klet in kup kozarčkov, na katere ne smem pozabiti … Ampak ok, gremo v trgovino, nakupimo vse tisto, kar sama štejem za "potrošni material": mandarine, jogurti, suho sadje, nekaj za zajtrk pred šolo (gradimo dobre navade … a žal delujejo samo s pecivom, kos kruha z marmelado se navsezgodaj zjutraj očitno sliši kot znanstvena fantastika), tuno, ker je ravno v akciji in ker še vedno "furam" solate, obvezno salamo in gremo počasi proti blagajnam. Žal po napačnem prehodu, ja, mimo sladkarij. Ker smo se pred samo 5 minutami prepirale pred polico s "kosmiči", da ne bom kupila čokoladnih kroglic, niti mini piškotkov, niti mini blazinic, niti ničesar od tistega sladkorja, sem samo, že malo utrujeno in izmozgano, ponovila mantro, ne, ne rabimo še tega sladkorja, to ni zdravo. Pa me starejša pocuka za rokav in pelje k točno določenemu stojalu: "Ampak mami, te pa lahko vzamemo, te imaš TI rada. Tudi zate moramo nekaj vzet."
Vzdih.
