nedelja, 26. julij 2015

Počitniške dejavnosti

Ne gre drugače, tak čas je, da se vse vrti okrog počitnic. Naši dve taveliki sicer ves čas sprašujeta, kdaj bomo že šli na morje, na trenutke že čisto obupano, ali bomo SPLOH šli na morje? In težko, težko jima je dopovedati, da je avgust za vogalom in da ja, pridemo tudi mi na vrsto. Na srečo mali še ne artikulira tako dobro, če bi v triu zganjali tale teror bi bilo pa res že prehudo …

V glavnem, v pričakovanju tapravih počitnic (ker brez morja ni nič, dd) iščemo nadomestke oz. "zamotke", da otroci pozabijo, da je vroče in da še niso na morju. O tem, da smo večjo za en teden poslali na enotedenske počitnice v enega od CŠOD, sem že pisala. Potem je (in še bo) nekaj dni preživela pri nonotih, kjer ima dovolj velik poligon za vse športne dejavnosti tega sveta. Trenutno so in:  vrtenje hulahop obroča, skakanje s kolebnico, odbojka, badbinton, igranje violine malo manj … Nova letošnja pridobitev na rodni grudi je tudi xxl viseča mreža, ki nas je vse zasvojila, tako da že delamo sezname, kdaj je kdo na vrsti za koliko časa… 

V tej vročini nam je vmes dobro padla ena bitka z vodnimi baloni. Pa malo solo časa z eno in drugo, enkrat na vrtu, drugič v nakupovalnem centru (po službi, jbg), malo zaupnosti, veliko hihitanja, obvezen sladoled. Pa obvezno poletavci poletno branje, ki se mu letos ne želim odpovedati niti sama, čeprav imam včasih branja črk dovolj, veliko raje me vleče k zvezdam, a nov ritual večernega branja dela čudeže in me spet vrača v en tak ritem, ki zahteva rednost, sicer padem s tečajev…

Ampak v resnici si ne želim ustvarjati vtisa nenehnega lunaparka. In nujno se mi zdi, da tudi in zlasti v poletnih časih otroci ohranijo tudi dolžnosti in obveznosti, ne samo luksuza in žura. Kdaj, če ne med počitnicami, izveš za točno število zelenih rastlin, ki jih je treba zalivati? Kotov, ki jih je treba očistiti pajčevin? Tudi to sodi k počitniškim dejavnostim, a ne? 





petek, 24. julij 2015

Družinsko kampiranje

Prejšnji vikend je bil z ultravisokimi temperaturami kot nalašč za pobeg v hribe in končno smo se tudi opogumili in stestirali, kako bi se kampiranje obneslo pri nas oz. mi s kampiranjem. Ne da smo tako fini, ampak dokler ne poskusiš, ne veš, da se da z minimumom izjemno uživati. Posebej če naletiš na krasno vreme in ponoči zvezde in podnevi hribovsko sapico in otroci lahko brezksrbno v taki ali drugačni opravi ali brez letajo naokrog in še kaj.

Ugotovili smo, da imamo v resnici kar nekaj opreme, ali je optimalna ali ne, niti ni pomembno, če greš kampirat za kak dan ali dva, že malo potrpiš, itak je bistveno, da se imaš fino, če si v dobri družbi pa je itak že cela zmaga.

V glavnem, izšlo se je dobro, tudi z dvema basic šotorčkoma in tremi divjimi jutranjezgodnjimi otroki, ki so prvo jutro skokodakali ob prvih obrisih svetlobe in skoraj zbudili ves kamp in dvema kolesarjema, ki sta že sredi vročine zagrizla na Log pod Mangrtom, štirimi (pogojno petimi) nagimi ritami, ki so veselo brodile po vodi, čeprav je imela največ 13 stopinj, dvema mamicama, ki sta si uspešno predajali skrb nad "drhaljo" in izmenjali marsikatero pametno, predvsem pa prenekatero mrzlo (piksno) khm. Odlične vrste oddih. Še ponovimo! :)











petek, 17. julij 2015

SNDST*

Odkar sem sposobna odteči malo več, kot samo okrog naše soseske, me zelo navdušuje dejstvo, da lahko s tekom ne le pretegnem svoje zasedene kosti, ampak lahko tudi vidim kotičke, ki so mi bili prej manj znani oz. vidni samo iz avtomobila.

Ko tečeš, je čisto drugače. Ne le klanci, čisto vse ob poti in na obzorju dobi drugačno podobo, občutek, naenkrat se ti zdi, da imaš ves svet pred nogami - dobesedno! - in vse kar moraš, je samo postavljati levo pred desno, pa desno pred levo, naprej, naprej, samo naprej. Počasi seveda. Štejem luknje v asfaltu in jagode ob cesti, ne morem še tempa stopnjevat.


Mogoče bi morala, posebej če mislim izpeljat jesenski masterplan. Vanja pravi, da sem že tekačka, jaz pa dobro vem, da sem še daleč od spodobnih časov (kot ga je npr. usekala Anita na nočni 10ki-chapeau!!), a me vseeno mika ljubljanski polmaraton. Do takrat je še 15 tednov. Moj načrt pravi, da bi šlo. Gotovo ne z rekordom, a kar me zdaj res zanima, po mojem, je ali bom uspela zvoziti načrt in se ga držati, tako kot je treba (posebej v teh dopustniških časih - se to sploh da?!). Pa seveda, ali bi takšno razdaljo preživela. Ker je plan, da do takrat izvedem še en drug masterplan, se mi zdi, da morda malo izzivam in bi bilo bolje, če bi si tokrat naložila malo manjšo porcijo. Decisions, decisions …

Kakorkoli, dejstvo je, da je daljše teke treba nekako naredit zanimive, kombinirati s čim drugim, drugače ostane od družinskega življenja bolj malo. Zgodnje jutranje ure pa tudi ne morejo biti rešitev za vse (ali pač? in se moram odpovedati poznim večerom?!). Zadnjič sem tako en daljši tek in odkrivanje novih tur združila z obiskom na vrtu. In čutim, da je tu okrog nas kup krasnih poti, ki samo čakajo name.

*Spoznavanje narave in družbe s tekom






Do tu je šlo idilično, par ovinkov naprej pa šol in lajež in res strah v kosteh...

Vesela, da je konec in da sem preživela tudi bližnje srečanje s popadljivim psom
Na vrtu že takrat bujno paradižnikovje, zdaj so še večji in zdajzdaj bodo rdeči!

Špinačna polnozrnata pica s skuto, mocarelo in pinjolami