V pričakovanju

A ni krasno, ko imaš na koledarju cel kup zvezdic, do katerih potem odštevaš dneve, se nanje pripravljaš in potem ko so že čisto blizu, te začne ščemet v trebuhu in se zaveš, da je vse čisto res, da se bo kmalu kmalu res zgodilo in te prevzelo in bo življenje spet še malo lepše in boljše.
V zadnjem času se koledar spet kar polni in včasih se mi zdi, da me samo te zvezdice držijo pokonci. Seveda ne samo dogodki - srečanja, pijačke, sladoledi, koncerti - po mojem imajo večjo vlogo ljudje, s katerimi so ti dogodki povezani, itak. Tiste prave zvezde.
Zadnjič sem se z mamo pogovarjala, kako malo je dejansko tistih oseb, ki jih imamo za prijatelje, ki nas imajo za prijatelje, ki se trudijo za skupni čas, za skupne vibracije, ki te pokličejo ali obiščejo oz. jih lahko pokličeš in obiščeš tudi čisto brez razloga. In je vse normalno. Ko sem bila mlajša (in še precej zelena, kar se odnosov tiče), se mi je zdelo, da je moj krog takšnih ljudi res velik, in potem sem sčasoma postajala vse bolj žalostna, ko so ti takozvani prijatelji začeli izginjat, kot v trenutni suši že počasi odpada porumenelo in porjavelo listje z dreves. Seveda sem za to večinoma krivila sebe (i like doing that), ampak zadnje čase mi je pridelalo, da se pač to zgodi, da se življenje dogaja, da včasih res ne moreš vplivat na to. In zdaj sem samo neizmerno srečna za tistih nekaj zvezdic, ki vztrajno svetijo na mojem obzorju. Ne vem, če se zavedajo, koliko mi pomenijo in kako jih rabim za svoje "duševno" zdravje. Nisem prav dobra z besedami, ampak upam, da jim bom enkrat uspela to povedati. Še bolj pa upam, da to tudi kažem, da se to čuti in vidi, da vedo, tudi če ostane neizrečeno.

Klasika

Letošnje poletje je izjemno pestro, prav vesela pa sem, da sva prejšnji teden z možem uspela obiskati tudi koncert klasične glasbe. Po "sto letih" spet malo klasike. Nenačrtovano, seveda, ker nisva vedela, da bova imela tri dni počitnic otrok. In potem sva tehtala - bi šla ali ne? Karti sta skupaj stali toliko kot en tank ... ki se letošnje poletje praznijo čisto prehitro. Ampak dejansko verjetno ni bilo dvoma, oba sva si že dolgo želela na kakšen koncert, ko sem popoldne po naključju prižgala radio in slišala napoved zanj, se mi je vse skupaj zdelo kot znamenje, ki ga je treba ubogat.

In tako sva šla v Filharmonijo, na koncert Komornega orkestra Franza Lizsta s gostoma pianistom Francescom Nicolosijem in flavtistom Claudijem Armanom. Pozabila sem, da je treba kupiti karte za balkon, če tistih v prvi polovici parterja zmanjka, saj je sedeti v zadnjih nekaj vrstah parterja v slabo zračeni dvorani zelo neprijetno, če ne celo mučno. Že ko se je dvorana napolnila, mi je bilo jasno, da bo treba na tenko dihat ali raje globoko in počasi in skoncentrirano, da mi ne bi bilo slabo (kot je res bilo proti koncu prvega dela poslušalki levo v parterju in ni mogla odpreti vrat - jih zaklepajo?!). Po začetnem nemiru v publiki, ki je trajal še potem, ko je orkester začel z Bartokovim Divertimentom za godala (torbice, pokrehavanje, kašljanje, in ja, mobiteli! mobiteli!!), sem se šele pri tretjem stavku bolj sprostila in začela uživati.

Orkester me je presenetil (čeprav je moj komentar glasbe seveda čisto laičen in povsem subjektivno obarvan na podlagi všeč mi je - ni mi všeč...). Orkester nima formalnega dirigenta, a zdelo se mi je, da se čutijo in čutijo glasbo na podoben način oz. so jo čutili, ker je bilo (večinoma) slišati res lepo in usklajeno, fasciniral me je njihov piano, tudi sicer so igrali res doživeto in pentakordi so me navdušili. Ko se jim je pridružil še pianist Nicolosi pri Lizstovi Malediction, mi je zaigralo pri srcu, na trenutke so mi šle kocine pokonci (ljubim Lizsta!), in ja, še prsti so me zasrbeli in znova me je prijelo, da bi začela resneje vaditi. Flavtist me kljub slavospevu v zloženki - in svojemu stasu in resonančnemu prostoru (če to igra kakšno vlogo?) - ni uspel navdušiti. Zvok je bil dokaj medel in enoličen, zlata flavta gor ali dol, zdelo se mi je, da bi lahko pokazal več, vsaj več življenja ... Tudi njegov bis (Orfejev spev) sem že slišala v veliko boljših izvedbah, tudi pri M, ki že leta ne igra ali redno vadi ... Na srečo se je koncert zaključil z živahnimi Brahmsovimi Madžarskimi plesi, kjer se je orkester spet izkazal in popravil vtis, da sva koncert zapustila dobre volje in vesela (čeprav dokaj hitro, ker je svež zrak po dveinpolurnem sedenju v SF res nuja).

Najbolj zanimivo pa se mi zdi, da sem prav na koncertu, v slabem zraku in obkrožena z ljudmi, spet prišla v stik s sabo, se umirila, zaznala, kam meri moji kompas ... Noro, kaj dela glasba!

Odštevam

... dneve do dopusta, do ponovnega in prvega vstopa v vrtec, do ponovnega zagona bolj ali manj dopustniških možganov in spet enega bolj konkretnega reda. Veselim se tega, tudi če sem zato čudna. Ta kaos, ki se zdaj vleče za dober mesec, skoraj dva, odkar je šla varuška v službo in koristimo "rezervacijo" v vrtcu, mi počasi prihaja do živega. Dnevi so prepuščeni naključju, vremenu, trenutnim željam in potrebam. Kar je po eni strani krasno, vem, mnogo kdo bi mi zavidal in tudi sama se zavedam, da imam srečo, da sem lahko toliko časa s puncama. Ampak mene že malo ob živce spravlja, da ne morem vedeti za en, dva dni vnaprej, kaj se bo dogajalo, kakšno bo stanje. Rada imam stvari vsaj malo pod nadzorom.

Zadnjih nekaj dni so dnevi čisto "zglajzani". Morda pušča tudi vročina svoj davek na otrocih, ampak če še jutri ne bosta čez dan vsaj za pol ure hkrati zatisnili oči in obmirovali, se mi bo verjetno strgalo. Počasi mi zmanjkuje idej, kako ju zaposliti, zanimirati. Obe hkrati. Za več kot 5 minut. Pri mlajši je to seveda misija nemogoče, tega se zavedam, ampak pojamram lahko, ne? Problem je, da postajam takrat, ko mi zmanjkuje še energije, ker si v celem dnevu ne uspem "izboriti" niti opoldanskega "počitka", da skočim na računalnik in v miru pogledam pošto, preberem novice, ne da bi mi hitri prsti stisnili gumb on/off na ohišju ali na razdelilcu pod mizo, zelo razdražljiva in nepotrpežljiva. V vsakem primeru mi je ves čas za petami vsaj en par nožic in ročic, ki ju običajno spremlja še glasno pritoževanje, če slučajno ne usmerjam vse pozornosti samo in izključno v njeno smer.

Saj vem, saj vem, obdobja, tudi to mine, še prehitro, treba je uživat v vsakem, še tako napornem trenutku ... hmnja. Popoldne sem bila vseeno neomajna. V roke sem vzela knjigo, ki jo po obrokih žulim že vse poletje, in se "kao" ne dala motiti. Bila sem v istem prostoru, sem in tja posegla v igro, ko je postala preglasna in predivja, vzela iz ust kakšno voščenko (19x), prestavila plezalko z mize (kuhinjske!) na trdna tla (27x), sočasno "brala" še kartonko Kje je moj korenček? in Prapino slikanico Zakaj? Multitasking na vrhuncu! Ampak občasno sem si izborila tudi trenutek ali dva "miru" samo zase in za svojo knjigo ... Zmaga!

Takšne malenkosti, občutek, da sem gospodar svojega časa in početja, mi pomagajo, da se ohranjam pri zdravi pameti in da z veseljem sedem na preprogo, se igram zdravnika, biboleze, gradim stolpe in pojem Mučki Marija ... Krasno je imeti otroke (ko imaš tudi malo časa in miru zase).

Morje

Lani nismo šli zares na morje, enodnevnega kopanja v Kvarnerju in namakanja pri prijateljih v bazenu (v obmorskem kraju) pač ne morem šteti za pravi morski dopust. Tudi plavanje v velikem bazenu je bilo v zadnjem času  (leto, dve) skopo odmerjeno, pač dojenček, stanovanje in povezani stroški, pomanjkanje časa, tako da ni prišlo na vrsto. Ko sem se letos mudila k prijateljem na obisk, me je bilo tako kar malo strah, kako se bo E obnesla v vodi. Jo bo strah? Bo želela plavat brez Fredovega obroča, ki bi ga zdaj že nasledila mlajša V? Bo jokala, ko bo šla voda v ušesa, tako kot tuli pri kopanju v banji?

Moji strahovi so bili seveda odveč. Že po treh minutah je z rokavčki in sposojenim navadnim obročem veselo čofotala. Po petnajstih je skakala s stopničke in se navdušena režala, ko ji je voda zalila obraz in ja, tudi lase! Po dveh plavanjih pri prijateljih je ob tretjem obisku bazena, tokrat velikega javnega, plavala samo z rokavčki. Čisto zares in sama. Četrtič v morju, brez težav in strahov, ki sem jih imela mama (veliko, slano, ribe, valovi...). Nekaj malega čofotanja tudi čisto brez vsega oziroma samo z očali, da je lahko gledala kamenčke in svoja stopala in čakala na ribe. Ne morem kaj, da se ne bi veselila naših letošnjih pravih morskih počitnic septembra!

Tudi V se je pogumno spopadla z vodo in se po nekaj neuspelih in jokavih poskusih spoprijateljila s Fredovim obročem. Še vedno pa je narjaje kar brez vsega, v nizki vodi z vedrom in kamenčki, kjer je tudi občasno valovanje ne spravi iz tira (ali ravnotežja). Navdušena sem, moj dragi pa še bolj. Očitno bosta tudi onidve morski! Jes! :)

 

Ozimnica tretjič

Ja, tretjič. Druga - kuhanje breskove marmelade - se v naglici in navdušenju nad 19 kozarčki oranžnega poletja za zimo ni uspela fotodokumentirati, izplen pa še vedno počiva v temi in hladu na kraju zločina, ker naša shramba še nima polic, na katere bi lahko disciplinirano in urejeno zložila "pridelke", v škatlah je pa že preveč vsega drugega. Hkrati gojim tudi upanje, da se bo morda tam dol kaj bolj strdila, čeravno sem jo verjetno vseeno premalo kuhala in predvsem premalo sladkala za to. Ampak nič ne de, jo bomo pa zlivali na kruh. ;)

Naslednja seansa priprave ozimnice si zasluži posebno objavo vsaj zaradi dveh reči. Prva je vsekakor barva. Na njivi mojih staršev raste tak poseben stročji fižol, ki je v surovi obliki žive, močno vijolične barve, v skuhani pa lepe, še vedno dokaj žive zelene, kar je pa še lepše, tudi po kuhanju ostane čvrst in mesnat. Dvojne točke pri meni, ki res ne maram mehke zelenjave in sadja.

Drugi razlog za objavo pa so ... ja, spomini. V časih svojega ranega otroštva sem precej časa preživela tudi na naši parceli, kjer je dolgo rasla hiša, v kateri zdaj živijo starši, še dlje oziroma odkar pomnim, pa je tam rasla ena njivica. No, rasla, je verjetno pretirano reči, ker v tisti vrtači in ob vseh kraških kamnih in vetru in mrzlih temperaturah (pri nas doma rečejo, da imajo tri mesece zime in devet mesecev mraza) res težko kaj dobro raste in uspeva. Kot otrok sem morala tam ves čas (vsaj tako se mi zdaj zdi, starši se ne strinjajo ;)) pobirati kamenje in tudi izgovor, da moram čuvat prste za klavir (kakšna domišljija!), ni pomagal. In kar je najbolj zanimivo, fižol je vedno zrasel, tako stročji kot običajni v zrnju, ki ga že takrat nisem mogla videt. Seveda ga je bilo treba oluščiti in tudi na to me veže cel kup grenko sladkih spominov - dolgočasno in smotano početje, ki ga res nisem marala, čeprav, priznam, me pa navdušuje tisti občutek gladkih kroglic pod prsti, ko razpreš suh strok. Vse drugo gre lahko mirno mimo mene. Stročji fižol jem že od malega, ampak navdušena sem nad njim šele, odkar sem v dijaški in študentski menzi in pri drugih kuharicah morala jesti mehak fižol nedoločljivo rumene barve ... Po tem je naš stročji fižol pridobil par stopničk in zdaj se vsako poletje že prav veselim njegove dobe, se ga takrat najem v vseh možnih oblikah, najraje v solati, mogoče z malo krompirja, in naberem še za v skrinjo, posebej odkar kuham za potomki, ki jima rada postrežem z domačimi stvarmi.

V glavnem po vsej nostalgiji in prčkanju po njivi, ki zdaj uspeva v zasuti vrtači z malo več zemlje in manj kamni, sem si letos nabrala dva velika kalavnika fižoletov in jih doma z največjim veseljem očistila, narezala, blanširala in shranila za kdaj pozneje. Za v mineštro, rižoto ali kot prilogo. Njam (za potem, ker po dveh tednih doma res ne morem več jest fižola, v nobeni obliki).

Primerjava rezultatov: levo prej zeleni fižol, desno prej vijolični fižol.

Utrujena od počitnic

Ok, sej vem, to ne more bit, ampak ... jaz sem, no. Še vedno počitnikujemo pri starših, se borimo z muhastim vremenom in počutjem, vmes lovimo sončne žarke in hitimo na gugalnice (ene take krasne nove pri šoli, pred tem so bile še tiste iz mojih časov...), popoldne poganja skiro, trenira "primanje" žoge in prekobrčenje (glej sliko), skupaj barvata domač asfalt in nalagata nonotov pesek v "kalavnik", tamičkena pleza, kamor se da in kamor se ne da, formalno pa še ne hodi, ker tistih par korakov v naročje in po vseh štirih v klanec pač ni to.

Vmes imamo "globoke" pogovore. Zakaj je nona stara, zakaj je V. otrok, zakaj je osliček za ograjo, zakaj stara nona hodi počasi, zakaj gre nono (no, zakaj se sploh gre) v službo ... in potem poslušam modrovanje o tem, da je ona že starejša in ko je bila še otrok, je imela dudo in se je rodila, in da jo mora (napihljivi) tjulenj ubogat, če ne se bo skregala z njim (žuga), in odnese svoj (tetin) kovček z otroškim frizerskim kompletom (fen dela!) na hodnik in se poslavlja, Adijo delat grem! Pridem potem! Presenetljivo si zelo želi obiskati tukajšnji vrtec, očitno pogreša družbo, ker mlajša sestrica pač ni dovolj zanjo, ker nima dovolj las niti dovolj zob in nič ne govori, še žoge ne zna ujet (čeprav hitro izkoristi priliko in ji sune jogurt/piškot/igračo, za to je dobra).

V glavnem pestro je. Moje knjige so še vedno na istem mestu v torbi, deviško nedotaknjene, vesela sem, če mi med pavzo uspe pošto prebrat in si lase umit. Jutri gremo pa plavat, da nam slučajno ne bi bilo dolgčas...