Ko zmanjka idej za kuhanje

Ja, sem že pisala o tem, ampak zadnjič je imela E en tak dober preblisk, da ga moram deliti.

Pridemo zvečer domov s sprehoda in ko se še vsi malo lovimo naokrog, jih/se sprašujem, kaj bi lahko ali želeli jesti. E vmes smukne še malo na balkon in me pride hitro cukat za rokav. "Mami, mami, pridi!" Ko stojiva na balkonu, mi z vso resnostjo naroči: "No, poglej, zberi se, dobro povohaj in to, kar diši, naredi tudi ti!"

Pekaričke na delu

Deževno in hladno poletje ima tudi svoje dobre plati. Recimo to, da brez zadržkov sredi dnevi prižgeš pečico in si daš duška, še posebej, če po čudnem naključju najdeš recept za najbolj enostavno skutno sladico, ki te je že pred 10+ leti čisto navdušila.

Poleg tega si lahko duška dajo tudi otroci. No, tistih nekaj minut, kolikor pač zdrži zanimanje …

Seveda, super darilo je treba takoj stestirati ...

Pod kožo smo vsi krvavi

Prve mesece in leta sem se navduševala nad bratovim odhodom v Azijo, a me je letos poleti v času njegove poroke prvič in čisto zares močno zvilo in potolklo. Dvakrat.

Seveda, iz srca sem vesela zanj, ker je videti zadovoljen in srečen, tako s službo kot s prijatelji in znanci, ki si jih je tam pridobil, predvsem pa ker je našel popolno sorodno dušo, s katero sta pred kratkim tudi uradno "zapečatila" svojo ljubezen in stopila na skupno pot. Privoščim mu vse to in se veselim z njim v upanju, da bosta kmalu imela tudi otroke, ki si jih tako želita. Seveda vem, da tudi tam ni vse zlato, kar se sveti, in da ima življenje v takšnem večmilijonskem mestu svoje pasti, a zdaj sem doumela, da se lahko neham slepiti, da bo(sta) kdaj prišla nazaj.

Ja, danes je ves svet ena mala vas in potovanje z letalom res ni kak bavbav, ampak vseeno je daleč. Tako daleč, da recimo mi, naša petčlanska družina nismo zmogli v enem letu privarčevati za vse stroške, da bi lahko šli tja in mu stali ob strani, ko je ljubezni svojega življenja rekel: I do. Na srečo so potem prišli tudi v Slovenijo, kjer smo imeli še eno slavje in obilo priložnosti za druženje in tudi spoznavanje njene družine, tako da smo tudi mi prišli malo na svoj račun. ;)

Vem, dandanes smo lahko v stiku z vsemi od vsepovsod, kmalu bodo izumili še kakšno napravo, ki bo poleg glasu in slike na daljavo prenašala še vonje ali kajjazvem. Ampak vse to je seveda drugače, kot če bi živel za vogalom (ali zaradi mene 200 km stran) in bi se lahko kdaj kar tako oglasila na kavi (da ne rečem: prišla, ko bi me potreboval). Zdaj je drugače. Naša družina ni nič manj povezana, a brat se bo konkretno, z "običajnimi" življenjskimi tegobami moral tam znajti drugače, sam, se zanesti na druge. Saj vem, da to uspešno počne že nekaj let in da nima pri tem nobenih težav, a vseeno sem malo žalostna. Tudi za vse tiste stotine (tisoče) podobnih družin, ki jih danes zapuščajo sinovi in sestre, ko ti odhajajo v tujino v upanju na boljšo službo/prihodnost. Racionalno vem, da se to dogaja že dolgo in povsod, a čustveno, ko si sam del take zgodbe, pač ni vseeno.

Na koncu pa mora vsak poskrbeti zase. Zaradi domoljublja in pristnih družinskih odnosov niso davki in računi nič manjši, plače nič večje, vzdušje na delovnem mestu in v družbi nič boljše. Vsak, ki najde in se ne boji zgrabiti priložnosti za boljši jutri, si tako zasluži pohvalo za pogum in vso podporo, ki mu jo lahko damo, četudi je ta virtualna. (Mi, ki ostanemo tu, bomo že nekako preboleli … ).

Srečno, brat!

Lepo se je (tako) starati

Če sem bila za lansko okroglo obletnico vsa okrogla, sem si za letošnjo zaželela in zadala en (sam?!) krog - okrog Bohinjskega jezera! :-) Ko sem v koledarju tekaških prireditev zagledala ta tek, na ravno pravi dan, sem se v hipu odločila, da je to to in da je ni nobene (velike) žurke, ki bi jo raje imela (čeprav sem včasih pomislila tudi na to, ampak se mi zdi, da nisem za take fore).

Potem ko sem junija malo popustila pri tekaških treningih, sem rabila malo takega (tudi simbolnega) zagona, vendar mi julija zaradi počitnic in potem home-sittinga pri mojih ni uspelo preteči toliko km, kot bi želela in kot jih je predvidel moj novi načrt (cilj: spraviti 10km pod 1h). Ampak na srečo imam najboljšo prijateljico na svetu, ki je bila za tak štos, poleg tega je pa tudi veliko bolj resno trenirala zadnje tedne, tako da sem se na sobotnem teku precej "pošlepala" nanjo (hvala, M!).

Že pred samim dogodkom se nisem počutila najbolje, naporni tedni (komaj čakam september!) so terjali malo davka in noge sem imela težke, ampak zanos mi je dajala prav misel: glej, kam sem uspela priti v enem letu! In Bohinj je seveda prekrasen, trasa je speljana čisto okrog jezera, deloma sicer po koreninah in spolzkem blatu, velikih kamnih, ampak tudi to ji daje poseben čar. Vreme je bilo kot naročeno, skratka popoln dan!

Ko sva se z M prebijali skozi kilometre, malo po soncu, malo po senci, sem bila bolj redkobesedna kot običajno. Verjetno zaradi slabše kondicije (samo en daljši tek dva tedna pred tekmo je seveda premalo), na začetku sem bila od vseh čustev itak čisto vzhičena in solzava, potem nekje na polovici sem začela skoraj meditirati, proti koncu mi je bilo pa že težko, dihala sem kot slon, ko se mi je zdelo, da ovinkom nikoli ne bo konca, je prišel še klanec, da res preizkusi vso mojo voljo in odločenost. Kaj naj rečem, ni mi bilo lahko, brez M in njenega spodbujanja bi verjetno kar odnehala. Ampak nisem in občutki na cilju so bili fantastični, ne glede na čas in vse težave vmes. Uspelo mi je! :-)

Hvaležna sem M, da se je pustila potunkati v to (mojo) "preizkušnjo" in da mi je ves čas pred in posebej med tekom dajala moči in spodbude, tišala moje dvome (da niti ne omenjam piknika po tem). Samo upam lahko, da ji bom kdaj lahko povrnila v isti meri … *

Tako, tekaško navdušenje me še drži (posebej po teku ;)), izvedba treningov je malo manj redna, kot bi si želela, ampak to pripisujem čudnemu poletnemu času, ko se žongliranje z vsem včasih ne izide najbolje. Kakor koli, vztrajala bom. In če bom odslej vedno praznovala tako - aktivno, se ne bom nič pritoževala! ;)

Pred

Po - ko nisem umrla (but it felt like it)

Moja naj kompanjonka <3

Še ena umetnica pri hiši

S slikami tavečje sem se že večkrat hvalila, se pa tudi V že dolgo rada igra z barvicami. Večinoma se je lotevala pobarvank, pri katerih je zelo natančna in zavzeta, samostojno risanje pa ji nekam ni dišalo. Pri štirih je dolgo risala le packe, kak krog sem in tja (sonce), nazadnje je zapopadla pravokotnike (hiška, pograd). Nič mehkužcev, malo poskusov s črkami. Potem pa kar naenkrat tole:

Najprej so bili samo trije otroci v avtu, potem je dodala še starša 

Črte, itak ;-)

Nerazdružljivi par

Midva z Murphyjem. Če gre lahko kaj narobe, bo šlo. Posebej, če se mudi. Ampak vztrajnost je lepa čednost in jaz se ne dam.

Pa prevajati je fajn (ja, (samo?) ko delam, se počutim živa). :-)

Sem mislila, da (mi) bo lažje

Pa je hiša naenkrat ogromna in ima definitivno preveč vrat (vhodnih, garažnih, stranskih …) s ključavnicami, ki jih moram vsaj takrat, ko gremo od hiše ali spat, zapreti/zakleniti.

Pa se trije otroci in še pes ne znajo uskladit na en pameten skupni urnik, ne za hrano in igro, ne za počitek (da ne govorimo o nočeh …).

Pa je ponoči preveč čudnih glasov, šumov, ropota ...

Pa sem se hitro spomnila, zakaj v odrasli dobi dolgo nisem marala rož (notranjih in zunanjih) - ker lahko traja pol dopoldneva, da prideš do vseh loncev in lončkov.

Pa sem na trenutke spet stara 13 in vsa nebogljena (yes, there was a time) in me lahko vsak po svoje obrne. To so tisti trenutki, ko se namenim nekaj početi (npr. pripraviti obrok), pa tamali tuli, tavečja nekaj sprašuje in tamanjša cvili, da jo je osa pičila … takrat bi verjetno brez zadržkov še ledvico prodala, če bi me kdo vprašal, ker verjetno itak ne bi niti registrirala, za kaj točno gre …

Pa je po neprespanih nočeh in dnevni borbi za vsaj malo usklajenega delovanja včasih popoldne že predolgo in nimam volje za nikogar, niti vljudnostne pogovore s sosedi in sorodniki, ki vztrajno ponujajo pomoč, pa niti ne vem, kakšno pomoč bi točno potrebovala oz. kakšno pomoč imajo sploh v mislih, v resnici pa so verjetno samo prijazni in vljudni in se pač spodobi, da mladi mamici/sosedi/nečakinji ponudiš pomoč.

Ljudje smo hecni. Cel kup enih predstav, na koncu je itak vse drugače in vsak naredi po svoje in se ne ozira na moje predstave in potem pride ven ena mineštra, ki jo pač moram pojesti in se z njo sprijazniti, ker življenje pač ni samopostrežna (res ne???!!!). Včasih moraš vzet, kar je pač na meniju. 

In če pozabiš na vse tiste predstave, potem se lahko za trenutek celo sprostiš in najdeš kak lep trenutek. Na primer tistega, ko ugotoviš, da lahko kosilo nabereš okrog hiše. Da lahko otroci zunaj pojedo malico in se lahko celo za več kot petnajst minut igrajo brez pričkanja v senci na travi (hvala, vreme, ker končno spet sodeluješ). In se s spečim otrokom v vozičku usedeš na stopnice na soncu in ugotoviš, kakšen mir je zunaj. In če si dovolj dolgo zunaj in dovolj dolgo vztrajaš pri izklapljanju možganovine … pride mir tudi noter. Vsaj za trenutek. Ni prav lahko, je pa vseeno lepo. Biti doma, kjer si bil včasih doma.