Praznična peka

Srčno upam, da imate vsi prekrasne, mirne in pravljične praznike, če ne, je skrajni čas, da preklopite v ta način! Če bi radi, da vas v pravo vzdušje spravi kakšna posebna (a enostavna) sladička, priporočam, da zavijete k Smitten kitchen in nekajkrat preberete recept, potem pa kar pogumno. Tako kot z drugimi rečmi v življenju, ne preveč premišljevat, ni tako težko, kot se vam zdi. Morda je priprava tele doboške bombice malce bolj dolgotrajna, ampak je vredno, rezultat je super in da se tudi v manj kot treh urah (jaz sem se lotila šele ob pol devetih zvečer-itak, takrat se dela, če imaš male otroke!-, ob enajstih pa je tortica že stala v hladilniku). Če boste uporabili res kakovostno (temno) čokolado, je uspeh zagotovljen, sej važen je okus, popoln izgled je itak stvar interpretacije!
;-)

Ps: dovolj zgovoren je podatek, da je pošla v manj kot 24h urah!

Take in drugačne modrosti

"A ja, dve hčerki imaš? Priporočam še kakšnega otroka, jaz imam štiri, fante … Človek postane veliko bolj flegma, se lažje spopade s stresom, v bistvu potem v tolmaški kabini prav počiješ, pa če je še tako naporno in nepredvidljivo …" mi je pred leti razlagala kolegica tolmačka, ko sem se enkrat malo sesula med delom in te besede so se mi prav usedle v možgane. Pogosto razmišljam o tem, sploh odkar nas je pet pod eno streho. Naj se sliši še tako neverjetno, sumim, da je imela prav.

*****

"Uh, bronhiolitis? Bolnica? Oh, naj te potolažim, nas je to doletelo pri vseh od petih otrok, razen najstarejšem. Nimaš kaj. Ne se sekirat, ne moreš nič naredit proti temu. Če pride, pride, greš v bolnico in se pozdravi. Pomembno je, da se naučiš dobro opazovati otroke, da vidiš, kdaj pride do odstopanja od normalnega stanja, dihanja. Ampak ne pretirano skrbet in bit panična. Zdaj imate dojenčka, to je čas veselja!" Mimobežen pogovor z mamico, ko sva prišli vsaka po svojo hčerko v glasbeno šolo. Od takrat naprej mi je lažje. Res je, bolezen ali strah pred njo ne sme postati osrednja tema, so druge, lepše in bolje vesele stvari, ki si to zaslužijo.

*****

Epilog
Nisem najbolj potrpežljive sorte. Vajena sem večopravilnosti, učinkovitega ravnanja. Urniki in seznami me pomirjajo, brez njih sem izgubljena in neučinkovita.
Ampak.
Otroci me učijo. Da z umirjeno besedo pridem dlje kot z izbruhi vzkipljivosti. Da ima tudi večopravilnost svoje meje, posebej če vključuje igro/dejavnosti z otroki. Da je najbolj škoda ne tistih dni, ko nisi obkljukal vseh obveznosti in se nisi držal urnika, ampak tistih, ko si se tako strogo držal urnika in kljukic na seznamu, da je mimo tebe spolzel ves dan in nešteto priložnosti za spontano igro, smeh, lep dan. Za toplino in bližino. Ni pomembno samo to, kar mi učimo otroke, ampak tudi to, da damo priložnost otrokom, da oni nas kaj naučijo in spremenijo. Na bolje, seveda! ;)

Energija otrok

Ko sem prejšnji teden poslušala tole radijsko oddajo, me je pošteno stisnilo. Da je diabetes postal že epidemija in da je vse več mlajših odraslih zelo ogroženih in kakšna katastrofa je to zanje, njihovo kvaliteto življenja in javno zdravje, mi je postalo jasno, odkar sem se priženila v zdravniško družino, ki deluje prav na tem področju in se pogosto na dolgo in široko, predvsem pa zaskrbljeno debatira o tem. Ampak da so zadeve tako eskalirale tudi pri najmlajših, tega si pa nisem mislila oz. sem upala, da se bomo morda temu Slovenci izognili in ohranili prehranjevanje z zdravimi sezonskimi živili, ne le hitroprehranskimi smetmi. Pa kot kaže, ne bo šlo.

Kot starša me seveda skrbi za moje otroke, ampak po drugi strani zanje vem, da lahko in moram skrbeti jaz oz. midva z njihovim očetom. S skrbjo za zdravo prehrano otrok in stalnim gibanjem na zraku in sicer, predvsem pa z zgledom. Ne bom se pretvarjala, da sva presvitli lučki na širnem nebu, ker sva ravno včeraj ponoči zmazala eno veliko čokolado … ampak vseeno se trudimo, če ne bomo v družini skrbeli za to, kdo pa bo?!

In zato sem tudi presrečna, ko ju slišim govoriti, Ko bo topleje, grem pa z atijem tečt! Jaz tudi, jaz tudi! In ko starejša ponosna prinese diplomo z novoletne plezalne "tekme" in majčko takšnih barv, kot jih imajo Tina Maze in naši športniki, ki jo moram hitro oprati, ker je ona tudi "športna". :)

Naključij ni!

A veš tisto, ko namigneš bratu, naj punco, ki je bolj ustvarjalne sorte, med ogledovanjem prestolnice pelje na Art Market, potem pa dobiš najboljše možno darilo, tako ki si si ga že (pre)dolgo želela? No, to! :-D

Končno je Polonapolona našla pot tudi do moje kuhinje!

Komaj čakam na svojo kavico!

Ps: še možek je navdušen, pravi, da je super kvaliteta, in zakaj, da mu o tem še nisem nič povedala?! ;)

Petdeset odtenkov

Hudirja, tole staranje prinaša nova in nova spoznanja. Na primer to, da obstaja več (petdeset?) odtenkov utrujenosti. Na primer pomladanska in jesenska, ko se menjavajo letni časi in ure. Fizična utrujenost po napornih telesnih preizkušnjah - ok, priznam, maratona še nisem tekla in takšne utrujenosti po mojem nisem izkusila, okopavanje in podobna vrtna opravila ji verjetno ne sežeta do kolen, čeprav do križa le prideta. Potem je tu tista možganska utrujenost, ko telo sicer funkcionira, možgan pa se zaradi velikega napora upre in ni sposoben sprocesirati svojih običajnih miljavžnt funkcij, hudiča, še enega navadnega stavka ne zna izusiti z glavo in repom (oh yes, tudi (predvsem!) nam jezikovalcem se to zgodi po kakšni dalj časa trajajoči ali drugače intenzivni obremenitvi). Da ne pozabim psihološke, morda lahko rečem celo odnosne utrujenosti, ko neke zadeve premlevaš in premlevaš, sam ali v odnosu, in na koncu ne zmoreš več. 

No, pride pa tudi tista totalna utrujenost, ki zajema vseh (petdeset) odtenkov in je posledica nekajdnevne (tedenske?) nespečnosti ali stalnega zbujanja v poljubno dolgih intervalih, pri čemer je najkrajši polurni, najdaljši pa v najboljšem in izjemno redkem primeru štiriurni. Če k temu dodaš še predirljivo jokanje, ki se ustavi le, ko šestkilsko štruco dvigneš v naročje, potem se glavobolu (zaradi razsajajočih virusov, seveda) hitro pridruži še bolečina v križu, če moraš v svoj vsakdanjik vključiti še kakšno drugo zunanjo spremenljivko pa v vsem kaosu odpove še možgan in si v totalnem zosu. Pardon utrujenosti. 

Ampak vse mine, anede, in v resnici se da še tako utrujene možgane kdaj pa kdaj prefilmati in greš nasmejan in navdušen nad svojo smejočo in grlečo šestkilsko štruco na sprehod po soncu. In čez par dni že pozabiš na vse miselne akrobacije, ki so bile potrebne, da si zorganiziral dejavnosti in redne obroke in čisto perilo. Če ga pa že ne prefilmaš, pa zna najti tudi tisto minuto ali deset, ko ni konec sveta, če se preprosto ugasne in mrkneš v s'nek, naj bo naokrog še tak direndaj. Bo že držalo, da se človek vsega navadi ;)

112. Barve

Toliko se že poznam, da vem, kaj me spravi iz "tmurnosti". Delo. Ali pa barve. No, prvega trenutno ni v taki ustrezni obliki, za drugo se pa lahko sama malo potrudim.

Letos nam je vrt podaril malo večji pridelek korenčka in tako sem še konec novembra izkopala zadnje primerke. Jemo jih surove, masovno, pa v prilogah na tisoč in en način, ampak zdaj ko zebe, so se mi zahoteli v juhi. No, Dragi bi rekel, da je to že mineštra in bi jo jel izdatno redčiti pred konzumiranjem, ampak meni je bila popolna. Barve in okus in vonj skupaj z vonjem po praženih semenih in sveži zeleni. Njam!

Kaj pa ti narediš, ko rabiš energijo/voljo do življenja/zagon/kosilo/izgovor? :)

Podobe. Ne iz sanj.

Vem, da je že torek, ampak pretekli vikend je bil prvi po dolgem času, ko smo bili doma, v miru. Najprej je bil plan, tak čisto zaresen, da bomo družno čistili. Začeli smo že dobro in z elanom gumicami v laseh, potem je pa sonce čisto preveč začelo tolči v okna in glave, da je bilo nujno spokati se ven. Otrokinji sta z Dragim gonili pedala in se lovili na igrišču, jaz sem z najmanjšim jurišala čez asfaltni drn in strn v okolici, vsi zunaj, dokler se ni začelo hladiti in je bil čas za kosilo, za pucanje pa je seveda zmanjkalo energije dnevne svetlobe. Ja, kaj pa čmo, če so dnevi tako kratki?!

Tavečjo je popadla ustvarjalna mrzlica, veliko riše, ustvarja neke okraske, si pusti bolj malo dopovedat, kar je ok, ker itak nimam nekih blaznih idej in sem strašno fovš vsem tistim taužntkunstler mamam, ki pridno ustvarjajo z otroki. No, sicer tudi pri nas diši po cimetu in piškotih in jabolčnih tortah. Ampak to je videti bolj tako, na hitro in mimogrede, če ustvarjajo otroci, grem, po pravici povem, raje stran, ker itak delata po svoje, če sem zraven, čisto prehitro izgubim živce, rezutati so pa isti, v vsakem primeru moram po koncu drugi dan vsaj pomesti, še raje posesati in obrisati vse vidne in nevidne površine. To je naša praznična idila. No, ne, čisto idilično zdaj otrokinji hodita skupaj spat - ker tisto mlajša prej, starejša poneje se je izrodilo v tri ure uspavanja, za kar enostavno nimamo ne časa ne energije - in ko sta obe pod kovtrom, se berejo pravljice. Zadnji hit sta bila Picko in Packo, vsak večer ena zgodba, včeraj pa že Sapramiška, skratka Svetlana je zakon, pravljično navdahnjen ati pa še bolj!

Praznična okrasitev stanovanja napreduje počasneje kot raste in se redi naš najmlajši (se bom jutri spomnila na pregled v posvetovalnici?? spomin kot kura!). Tudi tu velja, da je bolje, če grem kar stran, ker otrokinji delata vse po svoje, pa raje tako, kot da vse naredim jaz in potem govorim, da sta naredili onidve, a ne? V glavnem, skupinsko ustvarjanje nam gre bolj tako tako. Sem nekje blizu, če je treba pomagat in udarit po mizi, ko si pulita iz rok zeleni flomaster, ki ga seveda obe potrebujeta v istem hipu, sicer pa ustvarjata samostojno. Torej deset minut. Potem je že kaj drugega bolj zanimivo. Napovedujem, da bomo snežnike izdelali tam nekje do aprila (vsekakor bo prej zapadel taprav sneg, ja).

Takšno je torej naše praznično vzdušje. Malo praznično, malo pravljično, vmes pa čisto trivialno in banalno. Kašelj in smrkelj vključena v ceno, seveda. In zdaj vprašanje za milijon dolarjev - je idila stanje duha ali dejansko komu uspe to (decembra ali kak drug mesec) zmaterializirati??

Zimsko sonce

Ne, nisem se še lotila predprazničnega čiščenja, čeprav mi zdaj sonce vsak dan kaže, kje bi lahko začela, odvisno pač od ure in kota, pod katerim posije v kuhinjo/dnevno sobo. Če se že lotim rednega odpackovanja, sem čez par ur itak že slabe volje, ker bi lahko začela znova. Zgodba s čiščenjem in veliko družino (z mačkom!) pač nima nobenega pametnega konca; no, ima, ko se predaš in ponižno sprejmeš misel, da ti popolnoma spucano stanovanje pač ni usojeno, j*** ga.

Ima pa to sonce še druge atribute. Da nas zvabi ven, tudi če piha in se temperature gibljejo okrog ali komaj kaj nad ničlo. Da smo že zakorakali v veseli december in zimo, pa niti ne vemo, kdaj. Da nas letos še ni obiskala Teta Depra, čeprav je danes dan dolg le kakih pičlih osem ur, kar za nas sončna bitja niti približno ni dovolj.

Samo ne me hodit spraševat, kaj počnem cele dneve, poleg vozičkanja v mrazu, dojenja in previjanja. Ker ne vem, res ne vem. Mogoče preveč strmim v sonce in njegovo poigravanje z balkonskimi žaluzijami ... 

Po-vakumsko

Ja, dobrih 12 dni sem živela v nekakšnem vakumu. Tudi ena objava je ostala nekje sredi "poti", življenje se je bilo zreduciralo samo na nujne življenjske funkcije, hvalabogu za avtopilota, ker so bile moje, naše misli ves čas drugje. Nikomur, res nikomur ne privoščim niti kančka takšne izkušnje. Izkušnje popolne nemoči, ko lahko samo čakaš in upaš, da mali drobižek pride k sebi, da ga boš končno lahko (spet) vzel v naročje, stisnil in svet se bo zopet zavrtel v pravo smer.

In zanimivo, potem, ko sem lahko ostala pri njem ves dan in je sčasoma začel jesti, najprej po cuclju, potem pa sva zopet vzpostavila dojenje - potem je hitro okreval in zdaj ko sva doma že en teden, je tistih dolgih 12 dni že skoraj pozabljenih. Možgan je ena taka hecna reč ... še dobro. Zdaj se mi zdi, da se je vse skupaj dogajalo v enem drugem življenju.

Dnevi spet hitro brzijo mimo, poskušam se umiriti in ublažiti herpetične in mastitične posledice, ki jim nisem uspela ubežati. Umiriti in sprejeti dejstvo, da se virusom pač ne da povsem izogniti. Umiriti in znova najti kompas za brodenje po čereh vsakdana. Umiriti.

Vse je ok*. :)

*razen prstana, tega sem zapravila ... :(

Limone in frutabele

When life gives you lemons, make lemonade.

No, jaz sem poleg limon dobila še dve frutabeli za ceno ene. Na avtomatu Pediatrične klinike ... palček malček je hvalabogu že bolje, držimo pesti, da bo kmalu spet doma.

Velika družina

Že v nosečnosti, še bolj pa po rojstvu tretjega otroka me ljudje, predvsem sosedje (pa kaj je s temi Slovenci-sosedi?!) vedno prej ali slej v pogovoru malodane napadejo, kako pa bomo zdaj prostorsko uredili zadeve, kje bo kdo spal, ali bomo sploh imeli dovolj prostora za vse otroke (in še mačka - sem hitela dodajati, ker verjetno niti ne vedo, da nas je v stanovanju dejansko 6!).

Ob teh vprašanjih in komentarjih se vedno znova namuznem, da smo zdaj komaj napolnili stanovanje in da ne, še nismo začeli graditi hiše in tega niti ne nameravamo. Smešno, no, res ne razumem tega snobovskega dojemanja prostora, sploh ko govorimo o otrocih. Res potrebujejo vsak svojo sobo? Ok, morda potem v puberteti, pa še to gre po mojem za to, da ima najstnik lahko možnost umakniti se, imeti svoj prostor, ki ni nujno njegova soba. Ne vem, ne razumem te obsedenosti, da mora otrok imeti svoj mir, svoj čas, svoj računalnik, svoj mobitel (ne telekom!), po možnosti že od predšolskih let. Meni se dragocen, če ne celo neobhoden vidik odraščanja zdi to, da se otroci naučijo sobivati. S sovrstniki, mlajšimi in starejšimi, in če otroka že doma izoliramo, mu damo "njegov" prostor, kaj ga potem učimo? Ne vem, jaz res ne razumem tega, pa naj me napadejo vsi psihologi tega sveta.

No, v tako obširne debate se seveda ne spuščam z nikomer, razen z očetom svojih otrok in vesela sem, da se glede tega strinjava, čeprav (ali morda prav zato ker) je sam edinec.

Strinjala sva se pa tudi glede drugega, po mojem bolj pomembnega vprašanja. To je družinski avtomobil. Za velike družine z majhnimi otroki, ki še potrebujejo posebej otroški sedež, je to tisto pomembno vprašanje in problem, ker danes ves ta ogromen pleh, ki ga videvamo na cestah, nima v drugi vrsti treh enakih sedežev, na katere bi lahko normalno namontiral tri sedeže. Resda se lahko pri večjih otrocih uporablja tudi jahač, ki vzame manj prostora in se ga ne pritrdi na ogrodje avta (isofix), ampak nama se ta način prevažanja ne zdi varen, gledanje kreš testov pa temu še pritrjuje.

Tako sva se že kmalu odločila, da bova zamenjala avto in vzela najmanjšega možnega, ki ima tri enake sedeže zadaj. Po možnosti rabljenega. Pa se ni izšlo, ker je izbor res omejen, rabljeni avtomobili še vseeno predragi ali pa imajo preveč kilometrov. In tako se po novem vozimo v čisto novem avtu, ki ga bomo sicer še nekaj let odplačevali, se pa vsaj hitreje namestimo, imamo še nižjo porabo, predvsem pa se vsi skupaj vozimo bolj varno. In vozimo se kar precej.

Smo zdaj tipična slovenska družina z novim avtomobilom? Mogoče. Imamo pa *samo* enega, kar je te čase pri nas tudi že redkost.

Življenje je prekratko, da si ne bi privoščil sirovega polžka, ko ti zadiši*

Že zelo dolgo nisem imela toliko časa, kot (se mi zdi) ga imam zdaj. Predvsem za razmišljanje, torej premlevanje starih in novih občutkov, vtisov, ki jih ob trenutno dokaj intenzivnem srečevanju z dragimi in tudi bolj bežnimi ljudmi ni malo. Resda sem v večini teh stikov bolj ali manj le prisotna z občasnim mnenjem in repliko, ker v pogovorih še vedno nisem ekstravertirano aktivna, ampak ravno to mi daje odlično priložnost za opazovanje.

Ne bom si domišljala, da sem kak hud psihoanalitik, toliko se mi tudi ne da ukvarjati z ljudmi. Ugotavljam pa, da se ljudje večinoma res delimo na dve skupini, lahko bi jim rekli optimisti in pesimisti, ampak se mi to zdi preveč posplošeno in zlajnano. V zadnjem času videvam predvsem ljudi, ki so vdani v usodo, vse, kar pride iz njihovih ust, je rahlo negativistično, kritizersko in zagrenjeno, svet ni po njihovem nikoli pošten in vedno je kje kaj, nad čemer želijo/morajo benititi. Potem pa so tu drugi, ki so žal bolj v manjšini, ki se sicer zavedajo in mnogi tudi živijo v težkih razmerah, ampak kljub temu iz njihovih besed, oči veje neko zadovoljstvo in navdušenje, pa četudi nad neko malenkostjo, videti je, da gredo naprej, morda proti jasnemu cilju ali pa v neznano prihodnost, ampak s pričakovanjem in upanjem, predvsem pa ne puščajo stvarem, da se odvijajo po inerciji, temveč zavzamejo aktivno vlogo, se torej vsak dan, naj bo še tako siv in brezupen, odločijo da si ne bodo pustili vzeti dneva.

Verjetno to niso splošne in zacementirane osebnostne lastnosti, prav gotovo imamo vsi enkrat tak, drugič drugačen dan. Ampak, pr mej, da se bom veliko raje ukvarjala in družila s temi drugimi. Ne zato, ker ne bi tudi sama videla vseh teh reči, ob katerih ne gre drugače, kot da se vznejevoljiš. Ampak zato, ker verjamem, da lahko vsako slabo voljo premagaš. Z glavo. Z naravnanostjo. Z osredotočanjem na svetle plati, ki vedno so. Se mi zdi, da mi življenje zdaj teče še hitreje in res nimam ne časa ne volje, da bi dneve in ure, niti minute! posvečala vsemu, kar ni tako, kot bi želela, da je. Ker je marsikaj veliko bolje in lepše, kot bi lahko bilo in sem kdaj koli upala, da bo. Tako.

*Zjutraj sem si potem, ko sem starejši dve odpeljala v vrtec, z najmlajšim v vozičku privoščila še en velik krog, sprehod, da si zbudim noge in misli. Zrak je bil po včerajšnjem dežju mrzel in svež in ujela sem krasen trenutek umirjenosti, preden je po cestah začel drveti nov val tistih, ki se jim mudi v službo, šolo, kamor koli. Čudovito mrzlo in sivo jutro. Hvaležna sem bila, da sem se od doma odpravila peš, čeprav sem že skoraj imela avtomobilske ključe v rokah. In čisto slučajno sem šla še mimo dišeče pekarne in v žepu zatipala pozabljen kovanec ... kaj 'češ boljšega? :)

Še torte

Morda je kaj v zraku, ne vem, ampak mikajo me tortice. Tako za pečt, potem seveda tudi za pojest, ja ;) Priznam, sem sladkosneda in tudi svojim otrokom privoščim posladke, ampak v trgovini kupujem samo še tiste navadne petit piškote, po možnosti polnozrnate. Veliko raje že nekaj časa prisegam na domačo peko, pač glede na to kaj je v predalih in na policah.

Z mariborske tržnice  je Moj Dragi poleg gob (hm) in pirinega kruhka (njam) prinesel še dva lončka, in sicer kislo smetano in skuto iz nepasteriziranega mleka - uau! Kako bogat okus! Ves teden sem si delala neke omakice, samo zato da sem lahko zraven vtaknila žlico kisle smetane ;) No, potem je ob pravem času kolegica na FB objavila fotografijo krasne skutne torte in dileme ni bilo več. Stestirala sem recept in ga seveda po svoji stari navadi malo priredila, namreč na manj sladkorja in brez tistega praška za puding, ki se mi zdi čisto nepotreben. Seveda so šle v maso tudi rozine in ne, sosedi niso prišli do svojega kosa, ker smo skoraj vso tortico pojedli še isti večer ...

No, potem pa so se neko nedeljo napovedali obiski in ker sem imela polne roke dela že s kosilom (v glavo sem si zapičila mesne kroglice, pečene v pečici seveda, v paradižnikovi omaki s pirejem, ena takšna posebna magdalenica), sem iskala en tak hiter in preprost recept, pri katerem ne bi umazala preveč posode, ker je to zdaj že nuja, pa ene gozdne sadeže sem imela v skrinji, ki sem jih želela umakniti s police. In sem spet stestirala en recept prek google prevajalnika - se mi zdi, da se je super izšlo, naslednji dan je bil ta edini preostali košček še boljši ...

In po mojem kmalu pade ena čokoladna tortica, ki je enkrat s televizije mimobežno oplazila moj radar, kjer se namesto moke uporabi mandlje. In potem se sprašujem, zakaj mi še vedno nobene hlače niso prav ... 

Najljubše jesensko opravilo

Čisto zares, tele oljke so mi zlezle pod kožo. Morda je kriva idealna lokacija, morda fascinacija nad temi vzdržljivimi drevesi, ki se že v par mesecih obrasejo, morda navdušenje nad oljčnim oljem, morda pa sem res bolj poljedelka, kot sem si kdaj upala priznati. Ker med obiranjem (tudi rezanjem) oljk neznansko uživam. Tudi če je bolj mrzlo in vetrovno, kot je bilo tokrat - ko smo se slačili do kratkih rokavov. No, eni so pridno spali. Idila, saj pravim! :)

Izplen našega dela poti v mlin

Izlet na Štajersko

No, za ene je bil res izlet in vreme je bilo kot nalašč za to, o čemer se lahko prepričate tudi na fotografijah (courtesy of Hubby). Drugi smo se šli izobraževat, družit in tudi malo potit. Malo zgodaj, glede na to da sem še na porodniškem dopustu in šele dobrih 6 tednov po porodu, ampak priložnosti je treba ujeti, ko pridejo, a ne, pa tudi če je naporno in raje ne bi ponočeval še ob Powerpointu, če nimaš kaj obleči in si nazadnje resno razmišljal le o znamki najbolj vpojnih plenic ... Sem (si) dokazala, da gre in ob vsem skupaj tudi čisto zares uživala!

Eni so tekli, drugi smo pekli

Že nekaj časa me je mikalo, da bi spekla nekaj z jabolki, saj sem dobila krasen domač pridelek, s katerim je pač treba nekaj ustvariti, ne? Tudi očiščena in razrezana so super, seveda, in dnevno na sporedu, ampak danes je bil dan za kaj več. Ker smo se štrudljev že dodobra najedli in jih raje prepustimo profijem, sem šla na lov za kakšnim drugim receptom. Hitrim in enostavnim, seveda.

 Tako sem včeraj na kuharskem programu zasledila nekaj zanimivega, kar naj bi se pripravilo v eni posodi. Z malo guglanja sem prišla do recepta, pa sem se zgrozila nad količinami masla in sladkorja, tako da sem priredila po svoje in se mi zdu, da je odlično uspelo.

Moja jesenska jabolčna torta

štiri srednja jabolka, očiščena in drobno narezana
150 g stopljenega masla
100 g sladkorja
3 žlice medu
2 jajci
2 žlici skute
1 žlica kisle smetane
Naribana limonina lupina
375 g moke (pri meni pol bele, pol pirine)
2č. žlički pec. praška
1 č. žlička sode bikarbone
pribl. 100 g rozin (po okusu)

Sestavine vse skupaj zmešaš (moko s pecilnim nazadnje, seveda) v gosto testo, preložiš v pomaščen tortni model in pečeš dobro uro (70 min oz. Da je na vrhu lepo rjavo zapečena) na 170 stopinj Celzija. Lako može svako. Pa dober tek enim in drugim!

Autumn love

Šele zadnja leta (6, če sem natančna! <3) se navdušujem nad jesenjo, prej sta pomlad in poletje imela absolutni primat. Zdaj pa se mi zdi krivično, da bi tako pisan in živahen letni čas ostajal zapostavljen. Res je, zaključuje se obdobje rasti, zorenja in buhtenja, ampak vsak konec je tudi začetek, ne? 

Moja letošnja jesen je, se mi zdi, prelomna. V glavi. Veliko dogaja. Or it just might be the hormones ...

United Colors of Autumn

 

Vrtnarsko poročilo let. 2013

"Être un jardinier paresseux n'a rien d'honteux."

Ko sem po golem naključju našla zgornjo stran, se nisem mogla nehati smejati. Leni vrtnar me je res spravil v dobro voljo, po krajšem premisleku sem tudi ugotovila, da njegova načela lenega vrtnarjenja lahko apliciramo še na kaj drugega, življenje nasploh. Simpatično.

Toliko za uvod in o tem, zakaj me ni sram, čeprav sem z vrtnarskimi opravili prenehala kmalu enkrat po sejanju oz. sajenju. Tudi obiskov na vrtu ni bilo toliko, kolikor bi si želela. Marsikatera bučka mi je podivjala, marsikateri fižol mi je suša vzela. Kljub vsemu pa smo tudi letos uspeli pridelati kar nekaj domačih povrtnin. Na paradižnik tokrat nisem posebej ponosna, ker je v glavni sezoni zelo obotavljajoče zorel, ga je pa ogromno ostalo zelenega in "delalo" še ves september in oktober (sem govorila o lenobi, ne?). Za ene zvrhane tri gajbice najlepšega sem obrala in ga nekaj spravila k zorenju* s pomočjo časopisa, banan in jabolk, nekaj pa sem jih zavila v časopis in postavila v klet - eksperiment, da vidim, kaj se bolj obnese. Prva opcija vsekakor deluje, v približno dveh tednih me je pričakalo tole:

*Post festum opomba: vsakih nekaj dni je potrebno pogledati pod časopis, saj znajo kakšni primerki hitro zgniti ali splesniti, posebej če niso navzven res lepi in popolni; te je treba čim prej odstraniti, da ne kontaminirajo drugih, seveda, (in usmradijo kabineta, kot se je to zgodilo meni :-/).


Razen par še zelenkastih sem vse druge prepasirala in vkuhala v tri kozarčke omake. Letos sem jih vedno delala v butičnih izvedbah, malo zaradi časovne stiske, malo pa kot rečeno zaradi ne-obilice. In moram priznati, da se odlično obnese in je predvsem manj stresno, kot tiste ogromne količine, pri katerih je težko vzdržati navdušenje od priprave do zapiranja zadnjega pokrovčka na kozarcu ...

Poleg veliko zelenja: solate, radiča, motovilca, rukole, graha in mnogih obiranjih blitve, ki še vedno lepo poganja, pa nam je tokrat odlično zrasel korenček. Nekaj sem ga shranila kar v skrinjo, precej ga je še v zemlji, morda tudi z njim preizkusim še kak drug način shranjevanja (v žagovini v kleti), odvisno od navdiha (beri časa in ustrezne konstelacije obveznosti in opravkov).

Roma v narastek

Presenečenje pa naslednje: do spodobne velikosti so mi kljub invaziji gosenic zrasle tri glave cvetače in dve glavi zelja! Najlepše od vsega pa je, da se mi je povsem nepričakovano v kotu vrta (na humuznem kupu) zasadil brokoli in se prav neverjetno razbohotil. Malce pozno, ker je šele zdaj v jeseni naredil zametke glavic, ampak ker sem optimist (beri lena), sem jih pustila, da še malce zrastejo (tudi fotografirati sem jih v navalu navdušenja pozabila; mož se mi itak že dovolj smeji, ko ekstatična nad pridelkom skačem naokrog in se malodane slinim).

Skratka, leno vrtnarsko leto se je dobro izšlo. Tokrat sem poskusila zasejati tudi nekaj zimskih sort solate in špinače, ki naj bi zmogla tudi nižje temperature, bomo videli. Sicer pa ostaja veliko vprašanje, ali bomo naslednje leto še ohranili vrt v takšni obliki. Ne samo pomanjkanje znanja, primanjkuje nam predvsem časa. Bomo videli, nekatere odločitve se naredijo same od sebe ... (tako kot paradajz!)

Na sprehodu

sem srečala nasmejanega gospoda, ki me je prisrčno pozdravil in jo mahnil po travniku s šopkom rož v rokah ... Lep dan je bil. Tudi zaradi njega in verjetno je tisti šopek in širok nadmeh še koga razveselil. Na tem ali onem svetu...

Kuharski vikend

Med enim in drugim dojenjem in sprehodom in strojem perila smo v soboto in nedeljo veliiiko kuhali. Toliko, da nismo uspeli niti poslikati vseh piskrov in posodic, ki so nato romale v skrinjo in bodo olajšale kuhljanje med tednom, ko je vedno nekaj nepredvidenega, posebej v času praznega želodca ali pa ravno ko v usta vtaknem žlico/vilice. Stanje se je sicer nekoliko izboljšalo, moje zmožnosti načrtovanja so tudi že skoraj na starih tirnicah. Tiste prve tedne, ko sem bila kljub presežku energije zelo hitro kaput - hkrati pa malo despistada zaradi bolezni in seljenja sem in tja - pa sem bila res hvaležna za vse škatlice in paketke, ki so se tudi po zaslugi moje drage mame znašle v naši skrinji (samo še par slivovih cmokov je ostalo!). No, s tokratnim kuhljanjem in pridelanimi litri goveje juhe in ričeta so se kapacitete treh predalov do konca zapolnile. In resno razmišljam, da bi si naredila kar tak tedenski (ali dvotedenski) jedilnik za kosila, ko sem (načeloma) sama, in večerje, ko je doma celo krdelo. Zato da se shranki pojedo in da se odpravi stresiranje, ki je kot pravi Ihan v Do odpornosti z glavo, eden od glavnih dejavnikov, zaradi katerih smo bolj dovzetni za okužbe in bolezni. Dvojna zmaga! :)

Edini preostali košček pečenja ... ker se nam stalno lušta sladkega

Še malo o krogih in spiralah

S prihodom sineka je žal sovpadal tudi vpad enih zelo trdovratnih virusov na naše domače ozemlje. Eni člani družine so jo odnesli lažje, drugi se še borijo, tretji pa smo očitno na vrsti zdaj, po enem mesecu. Že nekaj dni kašlja in hrope tudi najmlajši (vsej izolaciji in ločenemu življenju navkljub), po dvodnevnem grlobolu pa sem se danes še jaz zbudila s skafandrasto glavo in bolečinami v vsaki celici telesa, kolikor energije in možganske dejansko premorem, pa zgolj razmišljam, ali je zdaj ta krog sklenjen in smo opravili ali smo se ravnokar začeli vrteti v eni neprijazni spirali prehladov in bolezni ...

Ko je že tako dolgčas, da se sestavljanke loti z druge strani ...

O tehtnici in drugi pobliski

A veš tisto, ko si vesel pogleda na tehtnico? No, jaz vem! It happened to me to! No, v resnici je bil palček malček tisti, ki me je razveselil in končno zlezel celo za nekaj gramov čez svojo porodno težo. Nekaj dni pozneje od "predpisanih" dveh tednov, ampak počasi lezemo na zeleno vejo (sumim, da zaradi vztrajanja na zelenih oblačilih - celo do te mere, da ga ati občasno že Ivan Irski imenuje ;)).
A moja teža? Po porodu? Ne, to ni tema, o kateri bi želela pisati, razmišljati, hvala, ker ne vprašate.

***

Otroška oblačilca so smešna reč. Ko čakaš dojenčka, se ti zdijo miniaturna, ko jih natikaš novorojencu, pa naenkrat vse visi in se zaklinjaš, da boš prvi krog v civilizacijo naredil mimo ene trgovine in nabavil nekaj cenitmetrom in kilogramom primernega, saj popolnega bitjeca res ne gre oblačiti v prevelike cunje. Potem pa pride kak večer, ko moraš po enem polivanju zamenjati bodi in se med previjanjem zgodi še nezgoda z lulanjem (ja, fantki to tako radi počnejo, nisem si mislila, da je to tako res!) in potem dve minuti zatem, ko zapneš zadnjega od devetnajstih netov, preseneti obilna plenična pošiljka, ki gre seveda skozi pri vseh možnih izhodih, in kaj hitro ugotoviš, da ni nič narobe s kakšno številko večjimi oblačilci, da so le čista in pri roki, da imaš v kaj obleči štruco (in potem hitro zmečeš vse v stroj in se zahvaljuješ bogovom praktičnosti (aka velikim kapitalistom), ki so izumili sušilni stroj, da imaš do naslednjega ali vsaj drugega naslednjega podoja in previjanja že kupček sveže opranega perila ... ).

***

Po skoraj treh tednih od poroda sem res že skoraj pozabila, kako mučno je bilo tisto čakanje, sam porod je bil itak v rangu malo večje malice (three strikes pushes and he was out), ampak nekako mi ne gre iz glave pozdrav porodne babice, ko smo odhajali iz porodnišnice: "Pa še kaj prid'te, z vami gre vse tako lahko!"

***

Zadnjič smo srečali znanko, katere hčerka je malo starejša od naše mlajše srednje, in je ob pogledu na naš voziček in pogovoru, kako je "imeti tri", odgovorila, da si ne predstavlja, kako bi zmogla razdeliti pozornost in je torej hčerki nameniti manj, ko pa se toliko dogaja, ko vsak dan zna/zmore/hoče nekaj novega. Ja, gotovo res vsak otrok potem dobi malo manj pozornosti. Od starša. Dobi pa pomnoženo pozornost - še od sorojencev. In če gre soditi po tem, koliko se želita hčerki ukvarjati z bratcem, mu razkazovati igračke, razlagati, mu peti in pripovedovati o vsem mogočem, potem našemu štruklju ne bo prav nič manjkalo, ravno nasprotno. In tega res ne bi želela zamuditi!

Kraljestvo za lanolin, prsne blazinice in ...

Švist, pa sta mimo dva tedna od srečnega dogodka. Dva kratka in hkrati dolga tedna, polna vsega, lepega in malo manj lepega. Sestrici sta še vedno navdušeni. Mlajša počasi prihaja k zdravju. Časa za počitek še vedno ni. Misli še malo begajoče, hormoni podivjani. Cilj: no sikiriki - bi rekla prijateljica. Kar je lažje reči, kot uresničiti. Je pa res, da vsi zrastejo, tako ali drugače. Ključ je v skuliranosti. Ali pa - kot pravi patronažna sestra - v polenti oz. kakršni koli krepki hrani, ja, tudi v bučnih njokih z blitvo in skuto. OHigh!