Izlet na Štajersko

No, za ene je bil res izlet in vreme je bilo kot nalašč za to, o čemer se lahko prepričate tudi na fotografijah (courtesy of Hubby). Drugi smo se šli izobraževat, družit in tudi malo potit. Malo zgodaj, glede na to da sem še na porodniškem dopustu in šele dobrih 6 tednov po porodu, ampak priložnosti je treba ujeti, ko pridejo, a ne, pa tudi če je naporno in raje ne bi ponočeval še ob Powerpointu, če nimaš kaj obleči in si nazadnje resno razmišljal le o znamki najbolj vpojnih plenic ... Sem (si) dokazala, da gre in ob vsem skupaj tudi čisto zares uživala!

Eni so tekli, drugi smo pekli

Že nekaj časa me je mikalo, da bi spekla nekaj z jabolki, saj sem dobila krasen domač pridelek, s katerim je pač treba nekaj ustvariti, ne? Tudi očiščena in razrezana so super, seveda, in dnevno na sporedu, ampak danes je bil dan za kaj več. Ker smo se štrudljev že dodobra najedli in jih raje prepustimo profijem, sem šla na lov za kakšnim drugim receptom. Hitrim in enostavnim, seveda.

 Tako sem včeraj na kuharskem programu zasledila nekaj zanimivega, kar naj bi se pripravilo v eni posodi. Z malo guglanja sem prišla do recepta, pa sem se zgrozila nad količinami masla in sladkorja, tako da sem priredila po svoje in se mi zdu, da je odlično uspelo.

Moja jesenska jabolčna torta

štiri srednja jabolka, očiščena in drobno narezana
150 g stopljenega masla
100 g sladkorja
3 žlice medu
2 jajci
2 žlici skute
1 žlica kisle smetane
Naribana limonina lupina
375 g moke (pri meni pol bele, pol pirine)
2č. žlički pec. praška
1 č. žlička sode bikarbone
pribl. 100 g rozin (po okusu)

Sestavine vse skupaj zmešaš (moko s pecilnim nazadnje, seveda) v gosto testo, preložiš v pomaščen tortni model in pečeš dobro uro (70 min oz. Da je na vrhu lepo rjavo zapečena) na 170 stopinj Celzija. Lako može svako. Pa dober tek enim in drugim!

Autumn love

Šele zadnja leta (6, če sem natančna! <3) se navdušujem nad jesenjo, prej sta pomlad in poletje imela absolutni primat. Zdaj pa se mi zdi krivično, da bi tako pisan in živahen letni čas ostajal zapostavljen. Res je, zaključuje se obdobje rasti, zorenja in buhtenja, ampak vsak konec je tudi začetek, ne? 

Moja letošnja jesen je, se mi zdi, prelomna. V glavi. Veliko dogaja. Or it just might be the hormones ...

United Colors of Autumn

 

Vrtnarsko poročilo let. 2013

"Être un jardinier paresseux n'a rien d'honteux."

Ko sem po golem naključju našla zgornjo stran, se nisem mogla nehati smejati. Leni vrtnar me je res spravil v dobro voljo, po krajšem premisleku sem tudi ugotovila, da njegova načela lenega vrtnarjenja lahko apliciramo še na kaj drugega, življenje nasploh. Simpatično.

Toliko za uvod in o tem, zakaj me ni sram, čeprav sem z vrtnarskimi opravili prenehala kmalu enkrat po sejanju oz. sajenju. Tudi obiskov na vrtu ni bilo toliko, kolikor bi si želela. Marsikatera bučka mi je podivjala, marsikateri fižol mi je suša vzela. Kljub vsemu pa smo tudi letos uspeli pridelati kar nekaj domačih povrtnin. Na paradižnik tokrat nisem posebej ponosna, ker je v glavni sezoni zelo obotavljajoče zorel, ga je pa ogromno ostalo zelenega in "delalo" še ves september in oktober (sem govorila o lenobi, ne?). Za ene zvrhane tri gajbice najlepšega sem obrala in ga nekaj spravila k zorenju* s pomočjo časopisa, banan in jabolk, nekaj pa sem jih zavila v časopis in postavila v klet - eksperiment, da vidim, kaj se bolj obnese. Prva opcija vsekakor deluje, v približno dveh tednih me je pričakalo tole:

*Post festum opomba: vsakih nekaj dni je potrebno pogledati pod časopis, saj znajo kakšni primerki hitro zgniti ali splesniti, posebej če niso navzven res lepi in popolni; te je treba čim prej odstraniti, da ne kontaminirajo drugih, seveda, (in usmradijo kabineta, kot se je to zgodilo meni :-/).


Razen par še zelenkastih sem vse druge prepasirala in vkuhala v tri kozarčke omake. Letos sem jih vedno delala v butičnih izvedbah, malo zaradi časovne stiske, malo pa kot rečeno zaradi ne-obilice. In moram priznati, da se odlično obnese in je predvsem manj stresno, kot tiste ogromne količine, pri katerih je težko vzdržati navdušenje od priprave do zapiranja zadnjega pokrovčka na kozarcu ...

Poleg veliko zelenja: solate, radiča, motovilca, rukole, graha in mnogih obiranjih blitve, ki še vedno lepo poganja, pa nam je tokrat odlično zrasel korenček. Nekaj sem ga shranila kar v skrinjo, precej ga je še v zemlji, morda tudi z njim preizkusim še kak drug način shranjevanja (v žagovini v kleti), odvisno od navdiha (beri časa in ustrezne konstelacije obveznosti in opravkov).

Roma v narastek

Presenečenje pa naslednje: do spodobne velikosti so mi kljub invaziji gosenic zrasle tri glave cvetače in dve glavi zelja! Najlepše od vsega pa je, da se mi je povsem nepričakovano v kotu vrta (na humuznem kupu) zasadil brokoli in se prav neverjetno razbohotil. Malce pozno, ker je šele zdaj v jeseni naredil zametke glavic, ampak ker sem optimist (beri lena), sem jih pustila, da še malce zrastejo (tudi fotografirati sem jih v navalu navdušenja pozabila; mož se mi itak že dovolj smeji, ko ekstatična nad pridelkom skačem naokrog in se malodane slinim).

Skratka, leno vrtnarsko leto se je dobro izšlo. Tokrat sem poskusila zasejati tudi nekaj zimskih sort solate in špinače, ki naj bi zmogla tudi nižje temperature, bomo videli. Sicer pa ostaja veliko vprašanje, ali bomo naslednje leto še ohranili vrt v takšni obliki. Ne samo pomanjkanje znanja, primanjkuje nam predvsem časa. Bomo videli, nekatere odločitve se naredijo same od sebe ... (tako kot paradajz!)

Na sprehodu

sem srečala nasmejanega gospoda, ki me je prisrčno pozdravil in jo mahnil po travniku s šopkom rož v rokah ... Lep dan je bil. Tudi zaradi njega in verjetno je tisti šopek in širok nadmeh še koga razveselil. Na tem ali onem svetu...

Kuharski vikend

Med enim in drugim dojenjem in sprehodom in strojem perila smo v soboto in nedeljo veliiiko kuhali. Toliko, da nismo uspeli niti poslikati vseh piskrov in posodic, ki so nato romale v skrinjo in bodo olajšale kuhljanje med tednom, ko je vedno nekaj nepredvidenega, posebej v času praznega želodca ali pa ravno ko v usta vtaknem žlico/vilice. Stanje se je sicer nekoliko izboljšalo, moje zmožnosti načrtovanja so tudi že skoraj na starih tirnicah. Tiste prve tedne, ko sem bila kljub presežku energije zelo hitro kaput - hkrati pa malo despistada zaradi bolezni in seljenja sem in tja - pa sem bila res hvaležna za vse škatlice in paketke, ki so se tudi po zaslugi moje drage mame znašle v naši skrinji (samo še par slivovih cmokov je ostalo!). No, s tokratnim kuhljanjem in pridelanimi litri goveje juhe in ričeta so se kapacitete treh predalov do konca zapolnile. In resno razmišljam, da bi si naredila kar tak tedenski (ali dvotedenski) jedilnik za kosila, ko sem (načeloma) sama, in večerje, ko je doma celo krdelo. Zato da se shranki pojedo in da se odpravi stresiranje, ki je kot pravi Ihan v Do odpornosti z glavo, eden od glavnih dejavnikov, zaradi katerih smo bolj dovzetni za okužbe in bolezni. Dvojna zmaga! :)

Edini preostali košček pečenja ... ker se nam stalno lušta sladkega

Še malo o krogih in spiralah

S prihodom sineka je žal sovpadal tudi vpad enih zelo trdovratnih virusov na naše domače ozemlje. Eni člani družine so jo odnesli lažje, drugi se še borijo, tretji pa smo očitno na vrsti zdaj, po enem mesecu. Že nekaj dni kašlja in hrope tudi najmlajši (vsej izolaciji in ločenemu življenju navkljub), po dvodnevnem grlobolu pa sem se danes še jaz zbudila s skafandrasto glavo in bolečinami v vsaki celici telesa, kolikor energije in možganske dejansko premorem, pa zgolj razmišljam, ali je zdaj ta krog sklenjen in smo opravili ali smo se ravnokar začeli vrteti v eni neprijazni spirali prehladov in bolezni ...

Ko je že tako dolgčas, da se sestavljanke loti z druge strani ...