Čudno

Ko otrok ni doma, sem ob 6.30 že oblečena na drugi strani stanovanjskih vrat in 18h še vedno v službi. Ni hektično. Samo delovno in ne gledam ves čas na uro. Ampak to ni to, ne, nisem zadovoljna.

Sumim, da tako dolgo ostajam samo zato, da nisem prehitro doma, ker je doma mirno in tiho, tako čudno vakuumsko tiho, da je že malo grozno.

Pogrešam ju, že drugi dan, ko sem se naspala in sva se naužila časa v dvoje, sem ju začela in že komaj čakam, da ju spet stisnem. Da mi E vse na dolgo in široko razloži, kaj je počela pri noni, čeprav sem že po telefonu slišala vse in še več (in se mi je zazdelo, da je stara vsaj enih 5 let, tako je žlobudrala - ampak čas vendar ne teče tako hitro, ne?). Da me V razveseli s kakšno novo besedo, kretnjo, da se stisne k meni kot klop.

Ampak po drugi strani se zdaj tolažim, da je bolje, da ju še ni kakšen dan. Očitno imamo hudo gnojno angino v hiši, zdaj samo čakam, ali bo skočila tudi name. Upam, da ne. Da bom lahko že v petek pri pupkah. Potem bomo pa že nekaj, samo da bosta spet nazaj!

Oh, Pariz! (film II)

Woody Allen mi je všeč, no, njegovi filmi seveda. Po Vicky Cristina Barcelona sem z nestrpnostjo pričakovala ogled njegovega novega filma Polnoč v Parizu. Nisem sicer točno vedela, zakaj gre niti kdo igra, ampak sem se lepo pustila presenetiti. Vredno je bilo, kljub Owenu Wilsonu, ki mi gre običajno na živce. Tukaj je bil prav vredu!

Obožujem Pariz. Ena od mojih skrivnih želja je, da bi šla kmalu spet kaj tja in preizkusila, če me bo očaral tudi kot zrel(ejš)o in izkušen(ejš)o obiskovalko. Do takrat pa si bom morda še kdaj zavrtela kak izsek iz tega filma in se naslajala na krasnimi prizori mesta. Bojim se, da mi je prav zaradi te navdušenosti in povezanosti z mestom, tudi film tako všeč. Z vsemi Allenovimi značilnostmi vred oz. prav zaradi njih, ne vem, če še kdo tako dobro karikira junake. In ja, tudi jaz bi rada živela v dvajsetih, tridesetih letih! Ja, v Parizu, ja!

Skratka, film za si prste obliznit. 

Ne vem kako to, da jim ni uspelo. Sploh. (film I)

Od filma si želim več. Veliko več.
Pustimo "imenitna" imena (kakor za koga) in, bodimo pošteni, nekaj dobrih hecnih for sem in tja. Film mora dati nekaj več. Ponuditi možnost refleksije, katarze, navdušenja, zgražanja, česar koli. Samo brezvezne plehkosti in očitnosti prosim ne. Ja, zaposlene mamice so žonglerke. So what? Kdo pa ni?

Malo se mi zdi škoda, ker je po mojem tema tako "hvaležna" in dobra in aktualna in bi se dalo res dober film narediti iz nje. Ampak očitno bo treba nanj počakati.

S takšnim hektičnim načinom življenja smo se pa itak sprijaznile, še več, všeč nam je in zlahka prebavimo vse, tudi občasne izbruhe slabe vesti in občutek ujetosti, kjer z nobenim izplenom ne bomo povsem zadovoljne. Ali pač. Vsekakor ne potrebujemo filma, ki kaže (samo) to, da je takšen način življenja pač kaotičen in da vključuje žrtve, ker včasih kdo malo trpi. Škoda škoda.

A mother of a one-year-old boy is a movie star in a world without critics.

I love my work. Although sometimes I wish I didn't love it so much.  

Trying to be a man is a waste of a woman. 

Zakaj imamo radi javni prevoz?

Nekaj javnoprevoznih nelogičnosti preteklega tedna:

1. Kako je mogoče, da v prenatrpanem avtobusu mestnega potniškega prometa še vedno zevajo prazni sedeži - več njih? V redu, na nalepkah piše Odstopite sedež tistim, ki ga res potrebujejo, a to ne pomeni, da se ne smeš usesti, tudi če si zmožen stoje prestati celotno vožnjo. Ko se enkrat zabaše ves prehod od šoferja do zadnjih izstopnih vrat, je "malce" nesmiselno puščati prazne sedeže, se vam ne zdi?

2. Vlaki zamujajo, ko je to najmanj zaželeno, in podobno velja za njihovo točnost, ki je resnici na ljubo redkejši pojav, a vendar se zgodi prav takrat, ko ste vi minuto prepozni.
ps: Prosto po Murphyju: Če zamudiš vlak za tja, se ti zna zgoditi, da zamudiš tudi vlak za nazaj.

3. Tudi če se na avtobus odpraviš z zadostno malho rezerve, to ni zagotovilo, da boš pravočasno prispel na cilj (sploh če se po nekem nerazumljivem naključju usedeš na napačni avtobus in namesto na železniško postajo pelješ v Šiško ...).

4. Nis(m)o včasih študentje težko nosili velike ruzake na ramenih in bili deležnih grdih pogledov, če na vlaku tega petstokilskega ruzaka nismo dvignili na tiste rešetke nad glavami? No, zdaj je drugače. Zdaj imajo ubogi študentje kovčke na kolescih, da jih, tudi če bi hotel, skoraj ne moreš prehiteti (koliko prostora rabiš za dve študenta s kovčkoma? ja, skoraj celoten železniški podhod). Zdaj teh kovčkov niti ne poskušajo dvigniti, ampak jih lepo pustijo pri nogah, ne glede na število drugih potnikov v kupeju. Še več, ubogi študentje imajo prenosnike, ki jih nujno potrebujejo za to, da na dolgi vožnji od Ljubljane do Maribora pogledajo najnovejšo piratsko različico nekega filma, seveda tako, da dotični računalnik postavijo na "prosta" sedeža nasproti (in brez slušalk, kakopak, saj si vsi potniki želijo poslušati butast holivudski film, a ne!). Ob tem, da je "rush hour", ko nič hudega sluteči delovni ljudje po vsem vlaku zaman iščejo prost sedež. (Naj mi še en reče, da so študentje bogi, pa ga bom s pogledom ubila!)

In še ena malo manj javno-prevozna, ali pa tudi ne:
5. Izpuščanje zajtrka ni moderno. Niti v času vseh mogočih "starih" pekarnic na poti na/z železniške postaje (od tu povezava z javnim prevozom!), ki sicer že za male pare ponujajo nebesa in pol. Ampak ko naročim sezamovo pletenko, si želim prav tega. Sezam namreč, po možnosti na kruhu in ne izključno v papirnati vrečki.

Staranje

Nimam težav z datumi, naj gre za obveznosti, dogodke ali rojstne dneve. Precej večjo težavo imam (sem imela), ko v družbi mladih mamic pogovor nanese na starost otroka. Zame je otrok star 1 mesec, par mesecev, pol leta, eno leto, leto in pol (od 14. meseca do 20 meseca), dve leti in potem tako naprej. Občasno se izvlečem s tistim skoraj 2 in skoraj 4, čeprav do dejanskega rojstnega dneva manjka še skoraj :) pol leta. Ampak eni so obsedeni s tem štetjem, 7 mesecev in en teden, 14 mesecev in tri tedne, 21 mesecev in dva dni in podobno. Je to res treba? Ne razumem.



Dobro pri zdravniku se ugriznem v jezik in seveda natančno izračunam (kot da ni na kartonu napisano!), ampak v vseh drugih okoliščinah se mi ne zdi smiselno niti potrebno navajati do dneva in ure točne starosti. Ne otrokove, še manj pa svoje, seveda! ;)


Koliko sem stara, sem nehala razmišljati enkrat v srednji šoli, ko sem začela "uživati" življenje. Kaj me briga, jaz sem mlada! In na vsako vprašanje o starosti sem morala vedno znova premisliti in preračunati. Potem v študentskih letih se zadeve niso bistveno spremenile, po dvajsetem letu sem imela vsaj šest ali sedem let občutek, da imam tam nekje 22, no 23 let. Zdaj pa grem proti tridesetim. Tako naokroglo. Saj v resnici ni pomembno, ali pač?

Morda se mi bo sčasoma teža let začela poznati tudi pri takšni natančnosti in bom hudičevo dobro vedela (izstrelila/zamolčala), ali sem 31 ali 39, 42 ali 48 in podobno. Ampak zdaj se mi zdi, da vse to niti ni pomembno. Ne potrebujem predalčkanja pred 30, po 30 in podobno, niti (sploh!) takrat ko me slučajno kaj piči in grem iskat kremo za obraz (november je že, lahko bi se podvizala). Bistveno je, da smo zdravi, da živimo, delamo, (se) imamo radi in smo ustvarjalni.

Sem se pa danes celo še pred večerom spomnila, da sem pred natanko 18 meseci postala drugič mama. Čas leti! Mala miška je že velika deklica, hodi in še raje teče, rada riše in sestavlja lego kocke, najraje ima besedno zvezo "mami gej!", tudi ko se pogovarja z atijem ali sestro; na srečo je odkrila kimanje, tako da je naše sporazumevanje zdaj že na konju; posnema pa že vse možne glasove in samo čakam, kdaj me bo zadela s kakšno pametno! Nikoli ne gre spat brez svojega zajčka in počasi bo verjetno le prešla na brezplenično življenje, seveda če bo uspela najti zadostno količino ritnega miru.

Lepo nam je in stari smo ravno dovolj.

Definicija ljubezni

Danes pišem druge reči in mudi se mi in vse, kar še zmorem, je iskanje te pesmi na seznamu predvajanja. Res zadene bistvo ... (danes še bolj cenim to, ker me res ni nikjer, razen v moji glavi in pred računalnikom. Sploh ne vem, kako lahko kdo pre/živi z mano.)

Čuvaj me, ne daj me
Voli me bez obzira na mene.
...

Voli me kad drugo ne postoji
Kad ništa ne stoji
Ni tebe ni nas
Voli me kad nisam ti po volji
Kad su drugi bolji
Na dan ili dva
Voli me i tad
...
Voli me kad sve mi je svejedno
Kada nismo jedno
Kad samo sam ja
...
Čuvaj me, ne daj me
Voli me bez obzira na mene

Kino Kekec

Uau, današnji film nas prevzema. Lepo narisano, taka prava zgodba pa še v francoščini je! Všeč mi je. Tudi to, da se je tri četrt družine umirilo in bolj ali manj spremlja barve in zvoke, mama pa lahko delam ...

Ko pade pod 10

... podnevi, je zame zima in mirno bi prenesla hiberniranje do pomladi, ko se temperatura spet začne dvigovat nad 10, še raje nad 15. Ampak po drugi strani imam pozimi vseeno par reči rada in mogoče ne bi čisto v celoti hibernirala (bi pa z veseljem šla v kakšne toplejše in sončnejše kraje).
Pred enim letom smo se preselili v novo stanovanje in navdušuje me sonce, ki nam ob srečnih dnevih brez nizke oblačnosti/megle okrog 12h začne lepo svetiti v kuhinjo/jedilnico in naredi tako lepo, toplo svetlobo, da sploh nimam občutka, da zunaj ljudje naokrog hodijo v bundah.

In ko je enkrat zunaj hladneje kot notri, ni več ovir, da ne bi prižigala pečice. Pogosto. Ta teden skoraj vsak dan, če ne za kruh, pa za kosilo ali pa za večerne posladke (ne, ta beseda mi res ne zveni čudno, res ne, res ne) in poslanke. In zadnje čase me najbolj navdušuje, ko iz pečice zadiši po cimetu. Lani sem prvič poskusila cimetove zvitke oz. rolce po domače, katerih vonj me je navduševal na hodnikih podzemne v Torontu (okus me je sicer kar razočaral), in od takrat naprej jih delam vsaj enkrat na dva tedna. Res preveč so dobri! Z glazuro ali pa tudi brez.

Končno se pa tudi lahko pohvalim, da sem uspela speči tiste prave kukije, ki se kar stopijo v ustih in so odlični tudi še posebej, če kakšen dan uspejo ostat v tesno zaprti škatli (ampak jih je treba dobro skrit pred potencialnimi roparji). S kozarcem mrzlega mleka in dobro knjigo ... priporočam!

Fotk pečenih rolc pač nimam, ni časa fotografirat, jih sicer prehitro zmanjka!

Buške

Brez njih nam živeti ni. Skoraj vedno jo ima vsaj ena od hčerk, včasih jo imata tudi obe naenkrat, včasih ima ena dve.

No, včeraj je starejša "divjakinja" (z vzdevkom Ronja, seveda) po dveh dneh od udomačitve zadnje buške, ko je s čelom udarila direktno v rob kavča, spet v eni norčavi igri lovljenja bežanja pred sestrico s tako silo priletela v vrata (podboj? ključ?), da si je prebila čelo - še na drugi strani. Preventivno jo je M raje odpeljal k zdravniku. Je dovolj, da imam že mama na čelu ne-neopazno brazgotino. Čeprav se mi zdi, da nam jih ob vsej njeni zaletavosti (ne vem, če je res tako štorasta, to sem bolj pišoča) zlepa ne bo tako hitro zmanjkalo in nekaj takih "bojnih" ran bo gotovo ostalo - da se bo lahko v najstniških letih sekirala ;)

Še malo politike

Pa ne tiste, o kateri trenutno na dolgo in široko pišejo in govorijo in slikajo vsi mogoči mediji. Ampak tiste, o kateri bi morali slišati in se pogovarjati pogosteje, pa se pojavlja le takrat, ko čeznjo robantijo taki ali drugačni strokovnjaki in taki in drugačni uporabniki. Dovolj suspenza. Na tapeti je jezikovna politika. Ja, nova slovenska jezikovna politika, ki se že dolgo pripravlja in menda je zdaj že oblikovan "osnutek delovne verzije", kot nam je na konferenci o terminologiji povedal eden od pripravljavcev, dr. Marko Stabej.

Dobro, kakor koli, to, da traja sto let, ni nič novega pri nas. Pohvalno je, da se že nekaj dogaja in moram priznati, da me zanima, kakšne bodo nove smernice, ugotovitve. Že zaradi zgoraj imenovanega jezikoslovca, ki se ga že iz študijskih let spomnim po pragmatičnem, uporabnem pristopu k slovenščini. In zdaj s pričakovanjem čakam, kaj se bo iz vsega skupaj izcimilo. Upam, da bo nova jezikovna politika za slovenski jezik uporabna in pragmatična. Za vse nas, ki nam je namenjena.

So roki in so roki in pred roki so (skoraj) vedno težave

Z roki sem neločljivo povezana, ma, odkar pomnim (torej vsaj vse svoje samostojno in poklicno življenje - 10 let recimo). Poleg rokov plačila, ki nas itak vse preganjajo, so me začeli v študentskih letih preganjati roki za oddajo seminarskih nalog, študijskih prevodov - ena od profesoric* nam je za oddajo prevodov med letom postavila do minute natančne roke!, seveda izpitni roki in proti koncu študija tudi tisti zaresni roki za oddajo zaresnih prevodov. Potem so prišli roki za plačilo prispevkov in računov in ker sem seveda resna in vestna in zanesljiva (ali pa je to prišlo po sili razmer*), sem se vseh teh rokov držala kot pijanec plota in še raje uredila vse še malo pred rokom. Pri rokih za prevode mi je potem hitro postalo jasno, da ni dobro preveč hitet, sicer ti hitro na vrat obesijo še kaj ali pa se navadijo, da si "hiter" in ti potem pošiljajo take z nenormalno kratkimi roki prevodov. Ampak na splošno so roki "sveti" in ko se približujejo, se jim mora podrediti pač vse.

No, moralo bi se jim. Ampak seveda vedno ravno takrat pride še kaj zraven, da malo zaplete zadeve in da ja ne bi bil sam postopek preveč miren in nestresen. Ker rok je pač treba čutiti z vso svojo silo in pezo, kako ti pritiska za vrat. Tako nekako kot tiste že hude popadke, ki jih na neredne minute predihavaš na upravni enoti, ko moraš pač nujno overit podpis, da bo neka vloga oddana pred rokom (tistim uradnim za pridobitev subvencije, in tistim osebnim, rokom poroda). Ampak ja, to so ene druge vrste roki, kjer pač človek z vsemi svojimi zmožnostmi nima veliko besede in se pač zadeve odvijajo mimo volje. (Čeprav sem to poskusila izzvati, pa sem na koncu rodila skoraj na hodniku porodnišnice.)

Naj se vrnem na roke za oddajo prevodov. Včeraj sem imela enega takega. Za en večji, (v mojih očeh) pomembnejši prevod z resnega področja, ki ga doslej še nisem delala, tako da sem ob dokumentu dobila še petkrat  toliko spremnih dokumentov z vsemi možnimi navodili, priporočili in smernicami za delo. In kot zakleto: hčerki sta že v ponedeljek zjutraj ostali doma, ker sta tako hudo smrkali in kašljali, da ju nisem mogla peljati v vrtec. Prevod sem imela sicer že večinoma narejen, a jasno mi je bilo, da bodo zadnje faze preverjanja, usklajevanja terminologije in popravkov potekale v bolj hektični dnevni fazi, ko morda po nekem srečnem naključju obe spita vsaj eno uro - skupaj, ali pa v mirni, a zaspani nočni fazi.

V ponedeljek ponoči sem bila navdušena, ostala mi je res samo še tista sklepna faza zadnjih kozmetičnih popravkov, največ kakšna ura ali dve dela. V idealnih razmerah seveda. V realnosti pa se ravno takrat sesuje računalnik. Večkrat zapored. Potem ga ni mogoče pripraviti do resnejšega sodelovanja z več kot enim odprtim programom. Na srečo ima mož še prenosnik. Med animiranjem hčerk opravim še selitev narodov (delovnih dokumentov, referenčnih dokumentov, programov), zaženem delovni proces, vse dela. Otroke nahranim in spravim spat, uspešno. Se poskušam lotiti dela, neuspešno. Program, ki je še pred nekaj urami delal, mi zdaj javlja neko napako na strežniku in ne morem se povezati v oddaljeno bazo prevodov.

Mučila sem se jaz, mučil se je tehnik na daljavo, rešitve ni bilo. Pustim vse skupaj, tako ali tako sta se hčerki zbudili, treba je skuhati kosilo in se posvetiti njima. Zvečer spet poskusim - dela. Dokončam, kar je treba in v poznih večernih urah oddam prevod. Uspelo je, seveda, ampak prepričana sem, da imam zaradi vsega sekiranja nekaj let življenja manj pred sabo (in precej manj las na glavi).

Razmišljam, da sem gotovo kriva jaz. Da okrog teh rokov delam tako famo, da se potem zares vse skupaj zaplete. Ampak zdaj moram nehati razmišljati o tem. Ker imam seveda pred seboj že nov rok in zdaj moram resno ugotoviti, kaj je narobe z računalnikom/programi. Wish me luck!

Popoldansko ustvarjanje

Zadnje čase spri nas doma bijemo eno najzahtevnejših bitk v (naši) zgodovini - proti dolgčasu! Deklici sta po prihodu iz vrtca vedno razposajeni, veseli in navihani, ampak vso pozornost seveda usmerita vame in od mene, ki sem nasprotno utrujena, zdelana in brez kančka odvečne energije, pričakujeta vsaj malo animacije cirkuškega mojstra, pripravljenost za skrivalnice ali vsaj dirke od sobe do dnevne sobe, v nogavicah seveda, da drsi. Statične možnosti - igra s kockami ali dojenčki, branje knjig, barvanje, striženje in lepljenje - niso več tako zanimive, verjetno smo jih doslej preveč izrabljali in so izgubile tisti čas posebnosti. Tako da si moram nenehno izmišljevati novih aktivnosti - vsaj za nekaj časa, da popusti tista "napetost" ponovnega "ne-več-vrtčevskega" druženja. Sicer pride starejša z moledujočim pogledom "A mi daš eno risanko, prosim?"

No, televizije ne maramo preveč in itak za otroke ni dobra, mama pa kljub utrujenosti skoraj vedno zmorem še kaj energije za pečenje/kuhanje. Zato smo včeraj družno zamesile slano kvašeno testo, nestrpno čakale, da so hlečbki zrastli in jih nato - no zmasakrirale, vsaka po svoje. E jih je uspela pretvoriti v kroglice, zvezdice in polžke, V pa je svoji dve kroglici testa predčasno pojedla oziroma zalepila na stol in pod mizo, še ne vem natančno. Potem smo pekača postavile v ogreto pečico, se posedle na tla in opazovale, kako štručke, kroglice, zvezdice in polžki rastejo, postajajo vedno bolj zlate barve (kakšna televizija! hvalabogu, da se nismo odločili za visoko pečico!). Potem smo odštevale sekunde do alarma, "Jaz bom pritisnila, jaz bom pritisnila" (E izklopi alarm, V hitro pride zraven in še ona začne tipkati in preklapljati programe pečenja), pretresle izplen v posodo in počakale par minut, da se je ohladil.

Dobri dve uri animacije - pa še večerjo smo si tako pripravile. Prijetno s koristnim! (Sesanje in pranje po tleh sem pustila za danes...)

Kdo ne mara oljčnega olja?

Pridelka je bilo manj kot lani, šmentana muha. Ampak vse drugo je bilo tam, primarni nabiralniški občutek, jesensko mrzlo in vetrovno vreme z občasnim soncem, krasni razgledi po Piranskem zalivu in lepo urejeno posestvo s tisto staro tipično istrsko kamnito hišo, z mizo pod veliko staro murvo se razume. Tudi letos se mi je zdelo, da sanjam.

Zgrožena

Včasih bi najraje začela udarjat z glavo ob izd. In to počela nekaj časa. Vse v upanju, da se ta svet (slovenski!) malo zbrihta. Ma ne vem, če bi pomagalo.

V ponedeljek, 7.11. so v Delovi oprijemljivi izdaji v razdelku Kultura celo uspeli mini stolpec nameniti  novici o tem, da je Miha Mazzini prejel ameriško nagrado Pushcart za kratko zgodbo The Winter. Njegovih del ne poznam prav dobro in nisem neka goreča oboževalka. Ampak, a ni to nora novica? A ni to novica za vsaj polovico teh novih in visokopevanih prenovljenih strani? V čem je fora? Ja, v redu, v spletni različici so novico (iste dolžine) objavili že v petek. Ampak vseeno no, tiskano delo?! Ni dovolj pomembna novica? A nismo ponosni Slovenci? Al' smo zarukani fovšisti, ki znamo iskat samo dlako v jajcu in sodit sodit sodit in odločat o "vrhunskosti" ?! In zakaj se je novica tako razširila šele zdaj?

Da se niti ne spuščam v podrobnosti sosednjega članka (sedemkrat takšnega obsega kot zgoraj omenjena novička) o pravilni rabi slovenščine s podnaslovom Jezikovne zadrege. Sporen v marsičem, ma se mi ne da v podrobnosti. Me pa res zanima, koliko bralcev je sploh razumelo ta članek in poanto in "pravila", podana v takšni obliki. Eno in isto, da ne rečem enako sranje, kot ga marsikdaj poslušamo v tako "poučnih" razsvetljenskih oddajah TV Slovenija Pet minut za jezik. Ni čudno, da smo Slovenci tako funkcionalno nepismeni, hkrati pa zelo "pametni", kdaj je kaj prav in kaj ni prav. Da so priročniki in učbeniki malodane nerazumljivi, je itak svojevrstna zvezdica, ampak da so poučne oddaje in članki za res široko javnost prav tako ali še bolj nerazumljivi, pa že presega moje zmožnosti dojemanja.

Pred kratkim sem bila vesela, ko so veliko govorili in pisali o Kristini Brenkovi. Zakaj pa ne zmoremo sedanjosti? Pisati o dobrih in priznanih slovenskih avtorjih našega časa. Biti ponosni nanje, ko so še živi ... Ne to bi bilo preveč za malo slovenceljsko miselnost.

Kakor koli, čestitke Mazziniju!

Okus za

Na poti v vrtec smo danes zjutraj kot običajno srečevale horde otrok in najstnikov na poti v hram učenosti, ki je čisto nasproti vrtca. Kot vedno smo komentirale njihove torbe, ki E že od začetka šolskega leta najbolj zanimajo in najraje bi tudi sama imela eno tako veliko, brez koles (na hrbtu, se razume!), pisanih barv z vsemogočo vsebino, od velikih zvezkov do pisanih barvic in ne pozabimo na škarje in lepilo in čopiče in vodene barvice, take z globokimi posodicami za barvo, ki jih ne bo tako hitro zmanjkalo kot pri tistih doma. In s knjigami, seveda, da ji "ne bi bilo dolgčas v šoli".

Ko tako stopicljamo po pločniku in nas prehiteva vse sorte mularije, gresta mimo dve punci in E kot iz topa izstreli: "Mami, glej kakšni grdi lasje. Tole pa ni lepo, jaz pa ne bi imela takšnih las. A ne, da to ni lepo"
Odleglo mi je iz dna srca in upam, da jo bo dolgo še držalo. Zahvaljevala sem se bogu in svetu, da sem doslej pri frizerki (2x) odločno zavrnila kakršno koli poseganje v njene lase z "nedolžnimi maskarami za lase" v modrih, roza, zelenih ali še kakšnih drugih nemogočih barvah, čeprav naj bi se po nekaj pranjih "povsem sprali". No go.

Me smo očitno za "natur". Moj frizer pa mi tudi nikoli ne pozabi čestitati za to, da vztrajam - in resno misli!

Je muzika in je muzika

Ena je tista, ki jo pač poslušaš, da se zapolni tišina (če slučajno preglasno govori - kar se pri meni ne dogaja več oz. se ne spomnim, kdaj bi se mi). Druga je pa tista, ob kateri te pogreje pri srcu in te zasrbijo podplati.

Z mojim dragim takrat še fantom sva na prvem skupnem pop koncertu (en skoraj katastrofalen zmenek z obiskom koncerta stare glasbe ne šteje, takrat še nisva bila zares Midva) uživala in plesala in se stiskala tako zelo, da nama je obema zelo ostal v spominu (meni tudi zaradi prvega srečanja z njegovimi prijatelji, nepozabno... ). Ta glasba je od takrat pač najina. Skupina je vmes sicer po dolgih skupnih letih razpadla (ravno v tem času, ko sva se midva sestavljala?!), potem je pel samo pevec, potem so se spet združili in če sva lani zaradi dojenčice in selitve in vsega kaosa nisva ujela koncerta, ga bova letos zagotovo. 17.12. baje.

Zdaj se moram samo še od-hipat. Ker vem, da ne bo tako super, kot je bilo takrat, da ne smem preveč pričakovat, sploh od prizorišča, ki se je še eno leto po otvoritvi borilo z akustičnostjo (resnično upam, da so to rešili). Pa od skupine tudi. Pa od naju. Šest let in dva otroka in kredit za stanovanje in prazen hladilnik in kosilo ob 17h mogoče res niso najboljši predpogoji za veliko stiskanja.

Ali pač? Pustimo se presenetiti. ;)

Stereo-tipi

Taka smešna beseda se mi zdi, vam ne? Že wikipedija zna etimološko razlago " The term stereotype derives from the Greek words στερεός (stereos), "firm, solid" and τύπος (typos), "impression,"hence "solid impression"", ampak meni je še kar smešna.

Prejšnji teden sem komaj lovila sapo tudi zato, ker sem v delovnem času na fakulteti obiskala nekaj zanimivih predavanj francoskega gosta madžarskega rodu z inštituta Inalco (in potem zvečer in ponoči dokončevala delo, kakopak). Govoril je o humorju in njegovi pojavnosti v jeziku ter seveda možnih implikacijah za prevajalce (bognedaj tolmače). Med drugim smo poskušali za nekaj takšnih humornih zadevščin poiskati slovenske ustreznice ali vsaj približnice.

Če je madžarski šaljivec že petdeset let Matys Ludos, je slovenski - ? Janezek? Ali so bolj v obtoku dovtipi o Muju in Hasu, ki se jim občasno pridruži še Fata? Kaj pa tisti dobri vojak Švejk? Se ga kdo še spomni? Imamo kakšno takšno figuro? Ki malo za šalo trosi resnice in nas poskuša ob tem nasmejati? Se Slovenci sploh znamo šaliti? Ali smo preveč občutljivi in vsak dovtip vzamemo za žaljivko?

Vsa ta vprašanja so seveda zrasla na mojem zeljniku in o njih žal nismo razpravljali (čeprav sem komaj držala jezik za zobmi, predavanja so bila navsezadnje namenjena študentom... ). Sem pa v zadnjih dneh toliko bolj pozorna na jezik, na vse kriplje se trudim zaslediti kje kakšen kanček humorja. Na kateri koli račun. Ko ga najdem, vam javim.

Do takrat pa si lahko pogledate tale lušten video o tipičnem Francozu (ne-frankofona publika ima na voljo tudi angleško verzijo:

Ste vmes kaj razmišljali, kakšen je tipičen Slovenec? Obstaja kakšen lušten video? Nedavno sem videla kratek Burgerjev film Na sončni strani Alp, ki pa me je bolj pretresel, kot spravil v dobro voljo, ampak ga vseeno priporočam.

Vseeno upam, da se motim in da smo tudi Slovenclji zmožni humorja ...