Čolpete

Zelenjavo imam res nadvse rada, ampak s stročnicami imam velike tezave, no razen s stročjim fižolom.  Zato sem bila nemalo zlovoljna, ko sem zadnjič v kozici odkrila namočeno čičeriko. Naslednji dan sem jo mukoma skuhala, ker hrane se pač ne meče stran (ampak za kosilo je bila potem pašta! ;-)).

Potem sem se lotila velikega raziskovanja in morala popustiti, čičerika ima namreč toliko blagodejnih lastnosti, da si prav mona, če tega nočeš niti poskusiti (ali pa samo mejno in v zelo zmernih količinah v solati polni paprike in fete...) Tako da sem se vdala in se odločila nekaj "pametnega" narediti iz čičeri(t)ke. Juha mi ni najbolj dišala, riž smo že jedli, tahinija nimam, možnosti so bile po spletnih receptih sodeč vse bolj omejene. Vlak se je ustavil pri teh čjastih polpetih (poleg čičerike še dve čjasti živili, z omembo katerih tvegam zgražanje vsaj dveh od maloštevilnih bralk tega bloga, zato ne bom šla v podčobnosti). Nisem jih ožarila, ampak vtaknila v pečico in uspeli so kar dobro. Na videz, vsaj. Konsistenca je bila prešvoh, malo so se drobili, o okusu pa pač ne bom, ok? Dovolj je že, da sem ta zalogaj prostovoljno pospravila. (pa ne vseh tistih na krožniku, že po štirih sem pokala od beljakovinske zasičenosti)