torek, 11. april 2017

Izgovorji?

Če prvi ne prime, bo pa drugi. Upam. Antibiotik. In morda je spet čas, da začnem meditirat. Ker zdravila lahko odpravijo bakterije (upam!), stanja duha in misli pač ne. Niti seznama ne potrebujem več, na njem je znova preveč in potem se ne lotim ničesar oz. se lotim prepočasi, prepozno. In se v mislih oštevam in črtim, čeprav nekaj pa je, a ne?

Recimo torta. Za katero še vedno vsako leto vztrajam, da jo bom naredila sama. Čeprav so pekarne/trgovine blizu in sem bolna in sama in do poznega v službi in si moram sposojat smetano in še kaj ... Zakaj? Ker se tiste minute in ure, ko seštevam grame, odmerjam mililitre, mešam, stepam, režem, sestavljam, v resnici izklopim. Izstopim iz običajnega krogotoka misli in skrbi in enostavno sem in delam, z enim samim ciljem, ki se mi dela pod rokami. In če na koncu uspe točno tako, kot sem si zamislila in je otrokinja navdušena, je vredno. Vsega. Pekarija terapija, vam rečem!








četrtek, 30. marec 2017

So it goes

Vsi imamo taka obdobja. Menda so na prehodu letnih časov in temperatur toliko bolj pogosta. Ne vem, kmalu bo "šele" (?!) 9 let odkar sem mama, pa ne vem, če imam že vše preštudirano. Skratka, zboleli smo. Pa ne v tem novodobnem množilniškem smislu - nikoli ga nisem marala, čeprav sem ga gotovo tudi jaz kdaj izustila, ker sem kdaj čisto preveč gobasta, kar se tiče okolice in jezika. Ampak o tem kdaj drugič.

Skratka, zbolel je mali, zbolela sem jaz (po skoraj petih letih bolniška zame, kar ok, a ne?), zdaj je zbolela še ta srednja in glej ga zlomka, moj prvi teden bolniškega staleža je tu. Sem kdaj jamrala čez to in ono v novi službi? Vzamem vse nazaj. Resno. In se posipam s pepelom. Čeprav imam malo grenkega priokusa (ali pa je to samo grlo, ki še vedno grdo praksa) in skorajda slabe vesti. Ja, mlade mamice/mamice mladih otrok smo res pogosteje na bolniških. Pa ne, da ni kdaj doma tudi očka, je, tako kot tudi pelje otroke na sistematski pregled in gre na roditeljski sestanek in govorilne ure. Gre in sem neizmerno srečna, da se mi ni treba tu pretirano pogajati ali kar koli, ker je to pač samoumevno. V glavnem, srečna, čeprav bolana. Bolana, vendar srečna. Vse je ok.

In imam malo več časa, čeprav ga porabim za sedenje v čakalnici zdravstvenega doma (ta teden, kumulativa 5h28 + par minut na telefonu), kuhanje čaja (ki ga nihče več noče piti), ožemanje limon (ki so še vedno in), inhalacije (ki nam gredo vsem že na živce, ampak preverjeno pomagajo). In vmes malo knjige, dokler glava ne boli preveč. In malo počivanja, dokler ni že preveč šundra in je treba spet servisirati levo in desno. In malo bloga, ker ja, sem še živa ;-)

Na koncu pa še: Hvala. You know who, you know why. Ni lahko, ampak sem se naučila tudi sprejemati. Enkrat na tej strani, drugič na drugi. Upam, da bom kmalu tudi na drugi. ❤️


ponedeljek, 06. marec 2017

Generacijski prepad

Pred časom sem imela spet eno tako skorajda žolčno debato (skoraj, ker sem vendarle kultivirano bitje in letos veliko diham!) z gospo starejšega letnika. Ki se je zgražala nad tem in onim, politiko in vlado, skorumpiranimi direktorji in nesposobnimi poslanci. Vsi so isti, nihče ne vidi celotne slike, vsak samo svoj žep polni in se lepih besed in načrtov loteva samo, ko je treba nabirati politične točke. Ja, res je. Obupno. Država pa tone, šolstvo se seseda, zdravstvo je že itak pokopano, samo da tega še ne vemo, sodstvo je pa itak svet zase, podobno kot javna uprava, ki je vse bolj sebi namen. Ja, nevzdržno postaja vse skupaj. Sramotno, da se kitimo z nekim napredkom, pa moraš za kak običnski dokument, dovoljenje, soglasje čakati mesece in mesece. Učinkovitost crknjenega osla.
Ja.

Ampak kaj mi bo vse to zgražanje? Kaj mi bo to bentenje? Kaj mi bo to rovarjenje po preteklosti, odkrivanje, kdo si je kdaj koliko nagrmadil, medtem ko vsi ostali čakamo na drobtinice z mize? Veste, gospa, jaz sem tista druga generacija. Nimam časa, še manj pa energije, da bi sploh lahko še sledila vsem tem mahinacijam. Ja, pokvarjeni so. Ja, marsikaj so zajebali. Ampak ali res lahko ja, mati treh šoloobveznih otrok kaj spremenim - v tej globalni sliki? Otroke moram vseeno voziti k zdravniku v okviru istega zdravstvenega sistema - in še vesela sem, da lahko, da mi ni treba za vsak obisk izprazniti denarnice, kot marsikje drugje. In ti isti otroci bodo še ohoho let gulili klopi v naših šolah, našem sistemu, z našimi kurikuli in našimi vizijami (ali odsotnostjo le-te, oprosti @alcessa). Naj se začnem zgražat in bentit in lomastit čez vse, kar v resnici še kako krvavo potrebujem? In resnici na ljubo, se mi res še ne zdi tako slabo. Vem, da marsikje ob otrokovem rojstvu začnejo načrtno dajati na kupček denar za njegovo šolanje. Ja, tudi pri nas je šolstvo daleč od "brezplačnega", ker imaš že s kupovanjem šolskih potrebščin mesečne stroške (ali pa so samo moji taki, morda lepilo in barvice jedo namesto sladice, da jih tako hitro zmanjka?!), ampak vseeno so ti stroški obvladljivi in običajni, ne merijo se v tisočakih, ki bi jih zmetal za šolnine in podobno.

Zato draga gospa, ne, ne bom se pretirano razburjala. Morda je lažje, ko si tik pred upokojitvijo in potrebuješ nov projekt. Ja, mnogo krivic se zgodi. Eni in isti pogosto nasrkamo. Država nas bo z izvršbo opozorila za vsak pogrešan evro (true story, press), medtem ko gredo nekateri gladko skozi z sto-tisoči in več dolga. Ampak jaz nimam energije za pritoževanje in tožarjenje. Nimam energije, da bi se vsakič znova kregala, ko sem postavljena pred kako absurno dejstvo. Sem zaradi tega apatična? Nezainteresirana? Morda. Predvsem pa poskušam preživet. Vsak dan znova vstanem, ko bi se najraje pokrila čez glavo in se delala, da me ni. Izklapljam FB, ker ne prenašam več vsega strupa in gneva, ki smo ga sposobni zliti v prostor. Če se lahko iz tega rodi sprememba na bolje, sem radio.

Ne, ne bom se politično angažirala. Ja, grem na kak protest, ampak da bi si pa delala utvaro, da lahko z vstopom v politiko, oblikovanjem nove stranke, če so stare že vse za odpad, kar koli spremenim, v to me pa nihče ne bo prepričal. Ker v resnici vem, da se moj politični boj bije drugje. Za štirimi stenami mojega doma. Kjer poskušamo preživeti, za življenje pripraviti tri (3!! če to ni političen statement) otroke. Jih vzgojiti v razmišljujoče, ne razvajene, delavne otroke. Predvsem pa jim privzojiti empatijo, prijaznost in ljubezen do ljudi in planeta. Evo, to je vsa moja revolucija. Kapiš?