Učinkovitost ali potiskanje meja?

Seveda sem prejšnji teden preživela, uspešno obdelala vse obveznosti in se ob vsem skupaj še fino imela. Še enkrat znova se je izkazalo, da sem lahko pod stresom izjemno učinkovita, hkrati pa me ne neha presenečati, kako brez težav pomikam svoje meje, če je pač treba. Spanja je bilo resda bolj malo, a seznam je obkljukan, prav gotovo sem si zaslužila značko za učinkovitost (ne bom rekla prizadevnost, ker bi se na marsikaj lahko pripravila veliko prej in ne v zadnjem hipu, ampak to je že spet tista znana stara zgodba). Kljub vsesplošni fizični utrujenosti (trije dnevi tolmačenja niso mačji kašelj) sem v nedeljo uspela tudi obuti športne copate in odteči enega od zadnjih daljših tekov, tako da je bil občutek uspešnosti in doseženih ciljev še toliko večji, posledično sem tudi še malo bolj zmahana. Ampak tako je, stisnit zobe, izkoristit minute, ko jih lahko, sicer pa gremo na polno naprej. Pogodba o zaposlitvi mi poteče čez 9 tednov. Kar pomeni, da imam še točno toliko časa za "brezskrbno" pisanje doktorata, potem bom morala zagrizti v drugo delo in se spopadati s kupom drugih "zabavnosti", ki te doletijo, ko si spet samostojno na trgu. Prelomno obdobje. Polno vprašanj in skrbi, vznemirjenja in vznesenosti. Ampak s tem se bom ukvarjala potem. Zdaj je čas za osredotočenost in mirnost. Čas za pisanje. 

Hvala vsem za držanje pesti in hvala mojim za varstvo in dragim za prenašanje izbruhov/zatopljenosti vase ... obljubim, da bo kmalu konec!

Območje udobja je out

Ena od starih šol učenja tolmačenja zagovarja, da je treba študente postaviti pred situacije, ki jih presenetijo, v katerih jim je nelagodno, npr. da morajo adhoc tolmačiti stoje na mizi. Ker če zjutraj poješ živo žabo, se ti čez dan ne more zgoditi nič hujšega.

Pred kratkim sem posnela kratek pogovor (v katerem sem želela povedati vse, po možnosti brez vdiha in pavze in zaključenega stavka, ja) za #MetaPHoDcast. Čeprav še ne vidim ciljne črte svojega doktorata, a takšnih povabil ne dobiš vsak dan, hkrati pa je to dobra brca, da se bolj resno lotim (ja, počitnice so bile dolge), zato nisem oklevala.

Druga in tretja brca sta tudi neobhodni del akademske kariere (ki se, mimogrede, izteka), in sicer jutri predstavim svoje delo pred Oddelkom, v sredo pa pred drugimi jezikoslovno navdahnjenimi raziskovalci s fakultete (od katerih naslovov predstavitev se mi že šibijo kolena). Da se mi delajo cmoki v grlu (kako je to slišati, poslušaj zgornji posnetek), ni treba posebej ponavljati. A moja nova stara filozofija pravi (hvala, M*), da je vse ok. Da par globokih vdihov reši marsikaj in da res res potrebujem brco v rit, če mora biti taka huda, naj pač bo. Upam, da dovolj, da mi ne bo treba poseči po kakšnih še hujših samokaznovalnih metodah. 

Tu in tam in vsepovsod

September ne bi bil september, če ne bi bil malo divji, malo razmišljujoč, precej deloven, poln svežih idej in elana in hkrati zelo utrujajoč. Dejstvo. Pa čeprav letos ni bilo nobene bistvene spremembe, drugi razred pač ni prvi, v vrtcu so pa vsi naši od vedno tako ali tako skoraj raje kot doma. A otroci rastejo, najstarejša mi vsak dan znova dokazuje, da precej hitreje, kot sama dojemam. Pojavljajo se "težave", ki jih ne znam, zmorem rešiti v sekundi, tako kot nalepiš obliž na krvaveče koleno (check), najdeš copate brez gume za prve ure baleta (check), zamenjaš kup hlač s številko večjimi, čeprav so mu bile še pred nekaj tedni čisto ok (check), narediš izvedljiv logistični načrt, čeprav vključuje kar nekaj spremenljivk in so tri lokacije narazen več kot 22 km (check). Vse to se da. Vse to znam.

A tale vzgoja ne več tako mladih mladičev me je ob vsem ostalem kaosu (stresu) kar pošteno stisnila v kot. Verjetno prvič - sem si in ji priznala, da ne vem, kaj narediti, da nimam rešitve, da mi je težko in se mi situacija zdi nemogoča, nerešljiva. Pa čeprav sem starš in naj bi vedela in znala vse (po njeno). Potem sem jo objela. A že pred tem sem začutila, da se mi je kamen odvalil od srca in tudi njena ramena so se malo sprostila. Obema je bilo lažje. "Problem" ni bil rešen, nobenega "načrta rešitve" na obzorju, a naenkrat je bil svet lepši. Zadihali sva s polnimi pljuči. Obe! Očitno je včasih res čisto dovolj, da priznaš svojo nemoč in jo sprejmeš. Potem se stvari premaknejo naprej.

Počasi je živčnosti manj, celo zjutraj. Več smeha. Več dotikov in objemov. Vse bolj se zavedam njihove moči in koliko jih potrebujem(o). Vsi.

Ker je tempo naenkrat spet divji in letamo sem in tja. V resnici se imamo krasno. A le če smo povezani in se čutimo.

Kakšen je pa kaj vaš september?

Prvi september. Tako hitijo, da jih še ujeti ne morem!

Počasi, a razdalja vendarle je

 

Na vrhu vetrovnega Snežnika

Tako je pihal, kar ves čas!

Ne morem, da ne bi

Ker me nekateri že sprašujejo in je treba pred poslabšanjem vremena in posebej za vse, kar sledi, objaviti tudi takšne sončne fotke. Vsi, ki niste uspeli/utegnili/mogli iti na dopust na morje in vas morske fotke iritirajo, mirno preskočite. Razumem!

V glavnem, mi smo se imeli nadfino. Samo en dan nam je malo vreme zagodlo, kar pa je bilo kot nalašč za malo kolesarjenja. Sicer pa veliko plavanja, potapljanja, skakanja s pomola (not for me, of course!), veslanja, kolesarjenja, branja, igre, teka, v glavnem ni da ni. Ko tako pomislim, se mi zdi, da smo bili na morju vsaj dva tedna, če ne celo več, hehe. Apartma, najden tik pred zajci, je bil zelo nobel, ne predrag in zelo blizu morja, na mirni lokaciji, z ne preveč drugimi dopustniki. V glavnem, milina. Morda celo bolje kot na robinzonu, ker tam ne bi mogli kolesariti, pa še cesto so skoraj do konca zabetonirali, tako da je tudi tek po tistih koncih bolj muka kot veselje (no, razgledi odtehtajo, to pa). Pa nadkul se mi je zdelo tudi to, da smo se veliko vozili po poti, kjer sem pred sedmimi leti v vozičku porivala prvorojenko, zdaj pa nas je bilo že pet! Na otoku in ob tej cesti se razen tistega betona ni prav veliko spremenilo, zaenkrat še uhaja masovnemu turizmu. Upam, da še dolgo! Znabiti, da pridemo po še…

Njega nisem uspela slikati v vodi, je bil pa prava atrakcija, najjaći plivać ;)

tokrat naša uvala na severni strani otoka, levo nad šavjem… ps: veslala do otoka skrajno desno

v ozadju Kornati

robinzonske lepotičke v jutranji bonaci

del betonirane poti, ki sem jo prilično preklela na enem daljšem jutranjem prehitevanju sonca