Barve, zvoki in okusi počitnic

Čeprav smo že tretje leto zapored dopustovali na istem kraju in v isti hišici, bi težko rekla, da smo se česa naveličali. Verjetno nasprotno, hčerki znano in domače pomirja in navdušuje, pa tudi za preostali del družine so priprave na že znano okolje manj naporne in stresne.

Pogled z vrha hriba je še vedno dih jemajoč, zvok škržatov z vonjem po morju in oljkah tudi vsakič znova prevzame. Mir. Odklop. Čas. Zase, za družino, za mir, počasno pretakanje minut misli v vakumu niča. Brez slabe vesti. Res, letos, se mi zdi, je bil dopust v znamenju zavedanja toka časa, ostrenja čutil, umirjanja, prevetrevanja zgornjega nadstropja. Neprecenljivo. Nujno. To je smisel počitnic, mar ne?

Po-dopustniški preblisk

Letos dopust ni bil ravno brezskrben, ker sem pustila eno reč za dokončat. Ker so nas napadale ose in je bilo treba ves čas pozorno gledati pod noge in v vilico in globoko dihati in se umirjati. Ker imam tednom nosečnosti primerno bujno domišljijo in kar nekaj bolj ali manj vztrajnih lažnih popadkov (ali ima služba za hitno pomoć tudi kak čoln, ki te lahko prepelje čez kanal, ali bi pač rodila kar tam na otoku, po robinzonsko, kot se za robinzonski dopust spodobi?). Take in podobne so mi švigale po mislih, pa jih nisem niti upala izustiti, da ne omenjam norih sanj.
Ampak kljub temu je bilo vredno. Vsake minute in osjega pika.

Zdaj grem pa nazaj v drugače brnečo realnost, napolnit še en stroj perila in se poskušat prebiti čez elektronsko pošto.